Prejšnji teden je bil posvečen otroku (saj veste – otroci, naše bogastvo), ker pa ta čas predsedujemo tudi Svetu Evrope, je v Ljubljani potekala mednarodna konferenca o otrokovih pravicah in zaščiti pred nasiljem. Na njej se je zvrstilo veliko govornikov različnih strok in iz držav, kjer je položaj otrok vse prej kot primerljiv; se pač učimo drug od drugega. Posluh za trenutno nemočna bitja, ki bodo nekoč vladala svetu, je na srečo čedalje večji, vse, kar hočemo storiti dobrega za otroke, pa ima skupni imenovalec: samo radi jih imejmo! Pojem imeti rad namreč ne vsebuje samo ljubezni, ampak tudi sočutje, pomoč, odgovornost in razumevanje.

Osetinja dr. Tatjana Šijeva ima povsem drugačne probleme kot Mona Sandbaek iz Norveške. Prva s pomočjo Slovenske filantropije in neuničljive dr. Anice Mikuž Kos ter njenih sodelavcev vzpostavlja sistem pomoči otrokom, ki so jih teroristi na prvi šolski dan zajeli v beslanski šoli, jih do skrajnosti izmučili, mnoge pobili ali pa maltretirali in umorili njihove prijatelje in sorodnike. Le kako se lahko otrok izkoplje iz takšnih travm? Norvežanka pa raziskuje, kako je mogoče dopovedati staršem, da je telesno kaznovanje nesmiselno – in kako pripraviti otroke do tega, da bodo brez fizičnega nasilja zrasli v ljubeče, odgovorne državljane.

Več v Jani št. 41, 13.10.2009!