Pretekli teden je javnost malce razburila novica, da bodo morda zaprli Restavracijo Kluba kulturnih in znanstvenih delavcev, bolj znano kot Pen klub, institucijo z legendarnim statusom med ljubljanskimi restavracijami. V njej je dolga leta kraljeval zakonski par Marjan in Eva Marija Miklič, Milki in Frau Oli, kot so ju klicali gostje. Zadnjih sedem let je v restavraciji le še gospa Oli, drobna ženica z neverjetno energijo in po petdesetih letih življenja v Sloveniji še vedno z rahlim nemškim naglasom. Brez nje ne bi bilo marsikatere strašno fine meščanske jedi, s katerimi so se mastili njeni gosti tam od šestdesetih let naprej. Restavracija namreč obstaja natančno pol stoletja. Taka, kot je – nekoč ultramoderna, sedaj retro šik. Je živi dokaz, da restavracije ne naredi notranja oprema, temveč oštirji. V njej so bili v teh desetletjih vsi, ki so kaj pomenili v slovenski družbi, plus vsi njihovi tuji prijatelji. Nekje v kotu je telečja jetra – poleg fižolove juhe njihov signature dish, kot se reče moderno – jedel Josip Vidmar. V kakšnem drugem kotu je s svojo družbo sedel Eugene Ionesco ali pa je solato žvečila Yoko Ono s sinom. Mnogo pozneje je na vrata, kjer je nekoč stal vratar, plaho prišel Janez Janša in prosil za prvi večerni izvod časopisa Delo. Sočasno pa je svoje govorance ob šanku izvajal Peter Božič, stalni gost. V Pen klubu so bili vsi novinarji – tudi naša Bernarda Jeklin – politiki, pisatelji, umetniki, glasbeniki. To je bilo zbirališče intelektualne elite, in če bi tamkajšnje stene lahko govorile, bi povedale še več, kot sicer pove gospa Oli.

Pisatelji si želijo visoko najemnino. Gospa Oli pri svojih 75 letih še vedno vsak dan od osmih zjutraj do desetih zvečer dela v restavraciji, ki sicer ni več tako polna kot nekoč, a v njej še vedno stalno obedujejo ministri, ambasadorji in glasbene legende. Utrujena od desetletij garanja jo je prepisala na nečaka Andreja, ki je tako ali tako od osemdesetih let njen inventar, saj je bil natakar, in je odločen, da bo nadaljeval tradicijo Pen kluba natančno tako, kot je. Če od prihodnjega julija naprej v Pen klubu ne boste mogli jesti svoje najljubše fižolove juhe, telečjih jetrc, cimetovega parfaita, bo tako zato, ker je lastnik stavbe v želji po višji najemnini restavracijo oddal nekomu drugemu. Ja, tako je to. Lastnik stavbe je Društvo pisateljev Slovenije, katerega člani so redni gosti gospe Oli. A denar je le sveta vladar, zato so se odločili, da bi restavracijo skupaj z vrtom, kjer poleti domuje Jazz klub Gajo, in še neurejeno kavarno v kleti oddali drugemu najemniku za precej višjo najemnino. Razpis za oddajo prostorov je že končan. Gospa Oli ta hip živi v negotovosti – ne ve, ali bosta z nečakom še lahko kuhala hrano Janezu Potočniku, ki vedno, ko pride iz Bruslja, zavije tudi k njima. Gospa Oli, državljanka Nemčije s 50 leti življenja v Sloveniji, pri nas nima pokojnine, vse, kar dobi, je pokojnina po možu. Če se lastniki stavbe odločijo, da bi za višjo najemnino oddali tudi stanovanje nad restavracijo, ki sta ga Mikliča uredila sama, ne bo imela kje živeti.

Celica, žrtev na mestnem oltarju. In smo že pri drugi zgodbi preteklega tedna, ki na videz ni povezana z gospo Oli in Pen klubom, a v resnici gre za enako stvar. Hostel Celica je bil prvi resen hostel v Ljubljani, v tujih medijih, tudi tako uglednih, kot je The Gurdian, mnogokrat izbran med najvznemirljivejše mladinske hotele v Evropi. Nastal je na ruševinah nekdanjega zapora, v katerem je čemel tudi Janez Janša. Hostel Celica ni le eno najslavnejših ljubljanskih prenočišč za mlade popotnike, je tudi kreativni umetniški laboratorij za Ljubljančane, neke vrste avla Metelkove.

Toda Mestna občina Ljubljana, lastnica zemljišča in stavbe, se je odločila, da ga proda na javni dražbi 14. decembra ob 10.40 za izklicno ceno 2,3 milijona evrov. Najemnikom stavbe so pogodbo o najemu podaljšali le do zadnjega decembra letos, potem se ne ve, ali bo Celica sploh še obstajala. Toda člani kulturno-umetniškega društva Sestava, ki že od vsega začetka skrbi za umetniško radoživost tega prostora, so odločeni, da se bodo za obstoj Celice borili z vsemi sredstvi. »Celica je nemerljiva vrednota,« je opozoril arhitekt Janez Rožič, eden od gonilnih sil ustvarjalnosti v hostlu. Kipar Žiga Okorn, ki je med prvimi podiral stene bivšega zapora, pa je dodal: »Mesto ne more prodati Tromostovja, Nuka ali pa Celice. Vse to je v lasti mesta in meščanov.«

Profit, ki določa zgodovinski spomin. Zanimivo je, da tako Društvo pisateljev Slovenije kot Mestna občina Ljubljana v obeh primerih mirita, češ saj ni tako hudo – Pen klub bo ostal, Celica bo ostala, nič se ne bo spremenilo, čemu viharji civilnih pobud in apelov za ohranitev teh kulturnih dobrin, če sploh nista ogroženi. Vsakomur pa je jasno, da ni čisto tako. Pen klub z novimi najemniki bo sicer restavracija na istem mestu, a brez duha. Celica z novimi lastniki bo obstajala le še do trenutka, ko bo prinašala profit, potem se bo spremenila v poslovno-stanovanjski kompleks. Sedaj pa se moramo vprašati: ali res želimo, da nam profit goji tudi zgodovinski spomin in določa, kaj je izjemna kulturna dobrina in kaj je le stavba ali restavracija, ki se lahko spremeni po potrebi kapitala? Ali kot so zapisali Dušan Jovanović, Nande Miklavc, Nikola Damjanić, Božidar Flajšman in Darko Štrajn v apelu za ohranitev Pen kluba takega, kot je: »S to dediščino bi bilo treba ravnati posebej previdno, da ne bi izginila v potrošniški profanaciji.« Če ne, bosta šla tako Celica kot Pen klub med legende, žrtve profita, tja, kjer so že Šumi, kavarna Petriček, Kolizej, kavarna Evropa, meščanske vile v Rožni dolini ...