Mateja J. Potočnik

Končno imamo predsednika Državnega zbora, ki zna reči »ne«, in to na svoj račun, s svojo avtoriteto, s svojim položajem. In za tem stoji. Nazadnje mu pritrdi tudi Ustavno sodišče. Predsednika, ki se ne pusti izsiljevati, ne izigravati zakonov in ustave. Zaveda se, kaj vse lahko kot predsednik doseže. Če seveda ne sedi zgolj na parlamentarnem predsedniškem stolčku in dovoljuje daljše ali krajše govore in replike poslancem.

Doktorat na Fakulteti za družbene vede ste pisali kar deset let. Ste tako temeljiti, ste perfekcionist?

Bil sem perfekcionist, hotel sem narediti temeljito delo, nisem bil zadovoljen s standardi, ki so bili postavljeni pri nas. Spoznal sem nekaj teoretikov in se zgledoval pri njih. FDV pa mi je dopustila široko temo, ki mi je drugje po svetu ne bi: o tem, kako so stvari povezane v svetu, in o tem, kako jih vidi znanost. O ideologiji v družboslovju, ki se je ne moremo povsem znebiti. Kritika obstoječe discipline in iskanje drugačnega izhodišča. Za to sem moral naštudirati zadeve …

… četrtino doktorata zavzema našteta literatura …

(nasmeh) … res je videti, kot da sem literaturo samo iskal, a v resnici sem jo tudi vso temeljito prebral. V tistem času je bila teorija zelo pomembna, danes je bolj pomembna aplikacija teorije. Veste, znanost je lahko orodje za obvladovanje in vodenje sveta. A če jo znate prav uporabiti, to pa je v korist ljudi.

Kot predsednik Državnega zbora vlečete poteze, ki si jih vaši predhodniki niso upali. Zavrnili ste kar nekaj referendumskih pobud, delavcem migrantom ste zavrnili zbiranje referendumskih podpisov v njihovi akciji državljanske nepokorščine, podprlo vas je tudi ustavno sodišče. Do zdaj nismo vedeli, da so takšne stvari v pristojnosti predsednika DZ, čeprav je to drugi najpomembnejši položaj v državi. Se vaši predhodniki niso zavedali teh možnosti, te moči?

Ne da se jih niso zavedali, dalj časa so bili v politiki in so bili zato bolj pragmatični ter so ciljali predvsem na politično preživetje. Sam delam predvsem to, kar menim, da je prav, četudi je včasih težko, ker se moram odločati med svojo vestjo in politično pragmatičnostjo. A vedno izberem prvo. To se je pokazalo tudi pri tej referendumski odločitvi. Dodal bi: morda se motim, a zdi se mi, da če bi deset dni pred tem – onemogočanjem zlorabe referenduma – povedal koalicijskim partnerjem in morda širše, kaj moram narediti, da zaščitim ustavo in vladavino prava v državi, bi mi to najverjetneje tako ali drugače skušali preprečiti.

Zakaj?

Ker pač delujejo po ustaljenih vzorcih političnega obnašanja in preživetja. Ne marajo prevzemati odgovornosti in zato ne vidijo vseh možnosti, ki jih imajo v okviru obstoječega sistema. Takrat, ko sem to storil, ni bilo povsem jasno, ali je v pristojnosti predsednika DZ, da presoja, ali gre za zlorabo referenduma ali ne. Danes pa je na podlagi odločitve Ustavnega sodišča jasno, da predsednik Državnega zbora mora preprečiti očitno zlorabo. In tisto je bila tako očitna zloraba, da bo za v učbenike. Glede na to, kaj je Ustavno sodišče povedalo o kriterijih za presojo, predsedniki Državnega zbora ne bodo mogli arbitrarno odločati o predlogih. Pa še nekaj: referendum je namenjen temu, da ljudje legitimno in legalno izrazijo svojo voljo, v tem primeru nestrinjanje s sprejetimi zakoni. Uporaba instituta referenduma za kakšen drug namen pa je zloraba te pravice. Temu se moramo vsi upreti, še zlasti pa državni organi in funkcionarji. Nihče v naši državi ne bi smel zlorabljati referenduma za to, da bi dosegal le svoje parcialne cilje. Referendum kot način odločanja je pomemben in svet, kot takega smo ga dolžni zaščititi. In še to: če tistega takrat ne bi naredil, bi nastala blokada parlamenta in ta ne bi mogel sprejeti nobenega novega zakona – kateri koli zakon bi prišel na vrsto, bi (lahko) prišlo do referenduma. To bi bilo proti duhu ustave, kajti Slovenija nima neposredne demokracije kot Švica, ampak parlamentarno, kot Avstrija ali Nemčija.

Še vedno mi ni jasno, kaj ima to opraviti z vašo »svežostjo« v politiki.

Bom odgovoril na kratko: če bi bil več časa v politiki, bi verjetno bolj taktiziral, razmišljal in se za to ne bi odločil. Ker pa sem začetnik in ker želim delati po vesti v korist državljank in državljanov, včasih povlečem potezo, ki je za slovenski politični sistem nepričakovana. V politiko sem šel, da zadeve spremenim na bolje in ne da utrjujem stanje, ki se je oblikovalo do mojega vstopa v politiko. Sicer pa, vsaka moja odločitev je lahko podvržena nadzoru drugih institucij, v tem primeru je bilo to Ustavno sodišče, ki moji odločitvi ni samo pritrdilo, ampak jo je celo podkrepilo. In zavezalo prihodnje predsednike Državnega zbora, da morajo prepoznavati očitne zlorabe in jih preprečevati. Morda samo še medklic: tudi odločitev o nerazpisu referendumov sem sprejel po temeljitih posvetih z ustavnimi pravniki, profesorji, sodniki – z levimi in desnimi. Zaupam namreč stroki. In menim, da je prav, da se politiki tam, kjer se ne spoznamo dovolj, pustimo poučiti. Tega duha je v Sloveniji še premalo ...

Celoten intervju s predsednikom parlamenta Milanom Brglezom si lahko preberete v 34. številki revije Zarja.