Zarja Jana

Domačini pravijo, da je njihova Magda deklica za vse v njihovem kraju. Nihče ne ve več natanko, od kdaj organizira kulturne dogodke. V kulturno-umetniškem društvu in za občino pripravlja scenarije za najrazličnejše prireditve. »Vsako leto ob občinskem prazniku povabim v domači kraj kakšno znano igralko.« Tako je gostila Deso Muck, Mileno Zupančič, Ljerko Belak, Zvezdano Mlakar, Lucijo Ćirović, Tejo Glažar, Bernardo Oman, Marinko Štern …

Že dolgo vsi v Žužemberku vedo, da je Magda izjemna in srčna ženska z neustavljivo energijo, občutkom za človeka, vedno pripravljena pomagati in sodelovati. Pa nadvse delavna, odgovorna in poštena. Rada ima življenje in ljudi. Pa veliko raje daje, kot sprejema. Vse, kar zna, rada deli s prijatelji, znanci in predvsem s sokrajani, ter že od nekdaj verjame, da se dobro vrača z dobrim, tako kot zlo rodi zlo.

Spomini. Če zapre oči, se najprej spomni kmetije v Dolnjem Podšumberku pri starem očetu, teti in stricu, kjer je živela z mamo Ivanko kot nezakonska hči. Mama se je zaposlila v dolini in poročila, ko je bilo Magdi sedem let. Očim je bil zelo dober do nje. Bila je ljubljena. »Lakote nismo trpeli, razkošja pa tudi nismo poznali.« Brez težav je končala osnovno šolo, pedagoško gimnazijo in potem še pedagoško akademijo, oddelek za razredni pouk. »Kasneje sem ob delu zaključila še univerzitetni študij na pedagoški fakulteti v Ljubljani, vpisala magisterij, naredila vse izpite, a pred nalogo zbolela in podiplomskega študija žal nisem zaključila.« Njeno prvo delovno mesto je bilo na podružnični šoli v Šmihelu pri Žužemberku, nato je na matični šoli v Žužemberku učila vse od male šole do 8. razreda, glasbo, gospodinjstvo, likovno vzgojo, slovenščino ... S ponosom pove, da je bila najodmevnejša raziskovalna naloga, pri kateri je bila mentorica, o Zalli Zarana, ki je kot prva Slovenka uspela v Hollywoodu in bila leta 1897 rojena v Žužemberku kot Rozalija Sršen. »S tem smo jo iztrgali iz pozabe in imamo vsako leto v njeno čast spominsko uro.«

Če bi bila županja ... Pravi, da ima Žužemberk zelo rada, zato ga ni nikoli zapustila, čeprav so se ji ponujale dobre možnosti. Kraj je zelo lep, a še marsikaj manjka. »Najpomembnejše stvari, ki nič ne stanejo, a dajejo pravi sijaj, pa so medsebojna pomoč, strpnost, spoštovanje drugih, tudi drugačnih, enotnost, kadar gre za skupno dobro, odkritost oziroma iskrenost. In seveda poštenje. Pa tudi nasmeh in včasih objem sokrajanom.« In nikoli ne stori drugemu nič takšnega, kar tebi ne bi bilo všeč, in če misliš o kom samo grdo govoriti, bodi raje tiho. »To naj bi veljalo tudi za politike ali predvsem zanje! Če bi bila županja, bi organizirala učilnice življenja za otroke, mladino in odrasle; za vsako skupino posebej. Bile bi nekakšna šola strpnosti, kultiviranega sporazumevanja, pa spoznavanja, kako se znajti v težkem položaju, stiski, kako premagati stres, končati prepir ali kako ga sploh ne začeti, kako negovati lepe medsebojne odnose …« Če bi bilo denarja dovolj, bi pa vsekakor zgradila dom starejših občanov, uredila ceste in uredila grad ter naredila več otroških igrišč. »Če bi bila premierka, bi pa najprej poskrbela za to, da bi veljal pravni red za vse enako, ne pa da je pravica največkrat le v rokah tistih, ki imajo dovolj denarja za odvetnike. Zajezila bi tudi korupcijo in od vseh, ki so imeli prste v marmeladi, zahtevala, da vrnejo vse, kar so nakradli. Zapor ni dovolj.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 2, 12. 1. 2021