In če so imeli bogovi v belem – bili so edini, ki smo jim v socializmu poleg župnika rekli gospod – vsaj na začetku precej naklonjenosti svoje publike, kar smo tako rekoč vsi, je simpatije že zdavnaj konec. Že dolgo se stavkovni odbor ne pogovarja več o razmerah v zdravstvu, ampak predvsem o plačah. Ki da so sramotno nizke, čeprav so med najbolje plačanimi v tej državi prav zdravniki. Ampak seveda ne vsi, mlade znajo prav starejši kolegi držati zelo dolgo na hladnem, da lahko sami več poberejo. Nesramna trditev? O, seveda, pa tudi o tem, kako na nož sprejemajo tuje zdravnike (neredko precej bolj usposobljene, kot so sami) in kako jim zapletajo dostop do delovnih mest, bi se dalo reči kaj zelo grdega. Še posebej so se »priljubili« z zares neverjetno zahtevo, da jih delodajalec pri rednem delu ne sme preveč izčrpati, ker potem ne morejo delati še drugje.

Še čudno, da zdravniška stavka ni spodbudila celega vala drugih stavk (morda jih pa bo), predvsem tistih iz skupine »minimalec«, kamor spadajo številni poklici v gospodarstvu pa tudi oni iz famozne skupine J, ki so v javnem sektorju in jih torej plačuje država! Zdravniki jih srečujejo vsak dan, saj so administratorji, strežniki, čistilke, vratarji, kuharji, vzdrževalci in še marsikaj, na svojem delovnem mestu se morajo pretegniti, sicer bi jih nagnali, dobijo pa toliko, da ne morejo preživeti. Pa ni slišati, da bi se kaj posebno zavzemali zanje, saj se niti za medicinske sestre in brate ne postavijo, čeprav z njimi najtesneje sodelujejo. V mislih imam seveda stališča zdravniškega sindikata in ne posameznih zdravnikov, nekateri se za svoje sodelavce namreč zelo zavzemajo in so jim tudi izjemno predani učitelji in mentorji.

Zdi se, da so se tisti, ki delajo (kar ne pomeni, da so zaposleni), razslojili v tri kastne sisteme: v prvem so zaposleni v javni upravi, in čeprav plače niso kdove kaj, jih vsaj dobijo, v drugem so zaposleni v gospodarstvu, številni ne vedo, ali plače bodo in ali so prispevki plačani, vendar po izgubi dela ali po stečaju vendarle pristanejo na zavodu z vsaj nekaj denarja za preživetje. V tretji, najnižji kasti so prekarci, med njimi se znajdejo tudi doktorji znanosti, številni zaslužijo minimalca ali še tega ne, varnosti pa nimajo nobene. In zaščite tudi ne. Pri Zvezi svobodnih sindikatov so sicer ustanovili sindikat prekarcev (eden je pri Pergamu pravkar ugasnil), ampak to pač ni članstvo, ki bi v sindikalno blagajno prispevalo veliko članarine. Vlada je pravkar obljubila, da bo še zvišala kazni za delodajalce, ki prekarcev nočejo zaposliti, čeprav so po obsegu svojega dela v resnici zaposleni. Kaj bo s tem naredila? Ker so ravbarji zmeraj bolj iznajdljivi od žandarjev, si bodo delodajalci pač privoščili več zanič plačanih sodelavcev, pa bo! Kar se že tako dogaja. Bo treba malce pogledati čez plot, v pravi kapitalizem, kjer je delo delo – če delaš pri enem delodajalcu določeno število ur, ti pripadajo sorazmerni dodatki, dopust in bolniška. Ne glede na status. Amen.

Je prekletstvo skupin M (minimalci v gospodarstvu), J (najnižje cenjeni v javni upravi) in P (prekarci vseh sort) nujna sestavina trga dela? Je to pravi kapitalizem ali pa smo kaj narobe razumeli? Ker če je, kapitalizem namreč, revolucija ni daleč. Ki vsekakor bo, če ne bomo zbrali moči za evolucijo.