Shutterstock

V očeh narave smo ljudje kot razvajeni otroci. Vzamemo si prostor, kjer nam je volja, in se premalo sprašujemo o vplivih na okolje. V mestih imamo vedno manj prepustnih površin, s čimer posegamo v naravni vodni krog. Poplave zato postajajo izrazitejše in obsežnejše. A obstajajo tudi preproste, predvsem pa sonaravne rešitve, pravi izr. prof. dr. Valentina Schmitzer, visokošolska predavateljica na oddelku za krajinsko arhitekturo na ljubljanski biotehniški fakulteti. Ena izmed njih so deževni vrtovi.

revija Jana

Z deževnimi vrtovi se v Sloveniji šele spoznavamo, medtem ko jih na Nizozemskem, Švedskem, v Nemčiji, Singapurju, Ameriki in na Kitajskem že dolgo umeščajo v mestni prostor. Obširen nabor njihovih pozitivnih učinkov je v magistrskem delu raziskovala krajinska arhitektka Anja Setničar in izpostavila, da bi za slovenske razmere lahko bili primerni vsi tipi deževnih vrtov ter pester nabor vegetacije. Izdelala je seznam primernih rastlin, za katerega poudarja, da bi ga bilo treba preizkusiti v pilotnih projektih v slovenskih mestih. Valentina Schmitzer pa pojasnjuje: »Deževni vrt prepušča vodo približno toliko kot vsaka neutrjena peščena površina, s to razliko, da lahko pod deževnim vrtom uredimo zadrževalnik za vodo in jo pozneje uporabljamo v različne namene, vključno z namakanjem in zalivanjem v času suše ali nadaljnjo uporabo kot sanitarno vodo za splakovanje stranišč. Možnosti so podobne kot pri strešnih vrtovih. Tipičnega deževnega vrta v Sloveniji še nimamo, je pa to zagotovo celostna rešitev. Deževnega vrta ne ustvarimo zgolj kot element zelenja, gre za širši sistem, s katerim poskušamo med nalivi zadržati čim več padavinske vode na mestu in ne bremenimo dodatno omrežja, temveč z ujeto vodo gospodarimo. Deževni vrt je smiseln v urbanem okolju kot del javnega, mestnega zelenja.« Setničarjeva vidi smisel deževnih vrtov tudi v zasebnih ureditvah. »Dobrodošli so, kjerkoli se voda steka po neprepustnih površinah v kanalizacijo, najsi bodo to parkirišča, dvorišča ali sorodne površine.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 18, 29. april, 2024.

revija Jana