Na glavi mu tiči kapa, kakršnih nismo več vajeni, na njej pa napis postrešček in številka 10. Nekoč, ko so še delali v Ljubljani, si jih ljudje namreč niso zapomnili po imenu, ampak po številki. No, našega edinega postreščka, petinštiridesetletnega Mitjo Sajeta, si zapomni vsak, ki ga pelje s svojim angleškim taksijem, pa invalidi, ki jih vozi v prirejenem kombiju, in stare mamice, ki jih spremlja k zdravniku, počaka z njimi  ter jih odpelje domov. In seveda tisti, ki jim prelopata vrt, odkida sneg, pomije okna, zamenja tesnilo na pipi, prepleska umazano steno. Ni obrtnik, ampak nekdo, ki zna skoraj vse in najraje pomaga socialno šibkim. »To je moja naloga.«

Mitja Saje je nenavaden človek: oče šestih otrok (le najmlajši še ni v šoli), mož pravnice, nekdanji delavec Snage, ki je delal na javni deponiji. Zaslužil je premalo za preživetje družine, zato se je odločil, da gre na svoje in postane sam svoj gospod. »Iskal sem poklic, v katerem bi lahko delal vse, kar znam – no, te stvari zna opraviti vsakdo, a jih ponavadi ljudje nočejo delati –, in se spomnil, da so bili takšni ljudje nekoč postreščki.« Potrudil se je, našel še edinega živečega postreščka, devetdesetletnega gospoda, ki živi v Šenčurju pri Kranju, prevzel njegovo dokumentacijo in odprl dejavnost. »Zdaj delujem in delam po cehovskih načelih. Veliko sem spraševal o načinu dela, o odnosu do strank, prebiral sem knjige in dokumente ter se učil.« Ter se naučil, da se kljub ceniku s strankami vedno pogaja za ceno, ker so postreščki pač socialno usmerjeni. »To pomeni, da storitev nima enake cene za vse ljudi, a tisti, ki plačajo več, še vedno plačajo pol manj kot obrtniku. Če vidim, da je kakšna mamca revna, da nima ničesar, ji računam od pol cene še pol ceneje – ali celo opravim zastonj!« Z razlogom seveda, kajti ta mamca pove o dobri in poceni storitvi še petim – in to je najboljša reklama. »Nihče ni nikoli oškodovan!«

Opravlja vsa pota. Mitja je postrešček že sedmo leto. »Začetek je bil težek: ljudje so sicer videli, da nosim kapo, a so mislili, da mojega poklica ni več. Pravzaprav sploh ne vedo, kaj postrešček je:  da prekoplje vrt, odmeče sneg, pomije tla, popravlja rolete in trakove na njih, opravlja manjša električna popravila, zamenja tesnilo na vodovodni pipi, obnovi fuge na ploščicah …« Skratka, opravlja najbolj zoprna dela, tako mala, da se jih obrtnikom ali ne ljubi ali pa jih zaračunajo res mastno! A to seveda ni vse, kajti naloge prvih ljubljanskih postreščkov so bile zelo pisane: razna pota, prevažanje in prenašanje premičnin in blaga, čiščenja stanovanj, pobiranje naročnin, članarin in prispevkov v društvene in dobrodelne namene, čiščenje obleke, odpiranje ter zapiranje prodajaln … Mitja naredi vse, kar ga kdo prosi: spremstvo k zdravniku, čakanje na pregled in vožnja domov stanejo približno petnajst evrov, a za ceno se lahko pogajate; vozi tudi taksi, s kombijem prevaža invalide ali pa vesele druščine – cene so res ugodne; ima tudi koncesijo, da lahko pomaga prebivalcem starega mestnega jedra ne le pri čiščenju in odstranjevanju snega, ampak tudi s prevozom od hišnega praga.

 

Več v Jani št. 1

 

Tekst: Miša Čermak, foto: Mateja J. Potočnik