Ponosna zmagovalka Lipice
»Verjetno sem bila še v plenicah, ko sem prvič sedela na konju,« se smeji Polona Kalan. Njena mama, Ajda in oče Janko sta namreč od nekdaj imela konje in se ukvarjala z dresurnim jahanjem.

Polona je že zelo zgodaj začutila neizmerno ljubezen do konj. »V osnovni šoli sem jih vedno risala, na vseh zvezkih sem jih imela.« Ko so v bližini njenega doma odprli prvi konjeniški klub, je vse popoldneve po šoli preživela tam. Pomagala je čistiti konje, jih opazovala, jahala. Komaj devetletna se je udeležila prve tekme. »Nastopila sem z ogromnim konjem, na katerem sem bila videti kot drobcena muha,« se smeji. »Ampak bil je zelo dobrohoten do mene.«
Bila je neustrašna. Nobenega konja se ni bala. Zdaj, pravi, jo je strah kakšnega mladega, nepredvidljivega konja, ki se vzpenja na zadnje noge. Teh ne jaha, čeprav do zdaj med jahanjem ni imela kakšne neprijetne izkušnje. Je pa pred tremi meseci v hlevu njeni kobili spodrsnilo na ozkem prehodu, tako da je padla na Polono. Ta je z vso silo z glavo udarila ob steno in dobila močan pretres možganov, zato ves mesec ni smela trenirati.
Konji so moj svet! Polona je že večkrat za nekaj časa prekinila jahanje, a jo je prva ljubezen vedno pritegnila nazaj. »Med temi živalmi se počutim doma, to je moj svet. Ko jaham, nimam občutka za čas, pozabim na vse težave, takrat sva le midva s konjem. V stiku s konjem se sprostiš, ta žival je vir pozitivne energije in ti preprosto bogati življenje. Ker moraš biti med jahanjem ves čas osredotočen, ni prostora za druge misli. Brž ko konj začuti, da ti je koncentracija popustila, naredi kakšno stvar po svoje in trening ni uspešen. Če imaš neko stvar tako rad in si ji predan, kot smo mi konjem, ti to prinese ogromno lepega in uravnoteži druge stvari v tvojem življenju.«
Več v Jani št. 24, 15.6.2010
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se