Mateja Jordovič Potočnik

Čeprav ni imela idiličnega otroštva, se nikoli ni počutila prikrajšane. »Sem otrok ločenih staršev. Do 14. leta sem z mamo snažilko živela v domu gostinskih delavcev, kjer sva imeli sobico. Komaj sva se prebijali, vendar mi njene ljubezni nikoli ni manjkalo. Nato me je poslala k očetu in njegovi novi družini, saj se je bala, da bi zašla na kriva pota. Oče in mačeha sta želela, da bi se čim prej osamosvojila, naj grem torej čim prej delat. Tisto so bili drugi časi. Otroci pri 15, 16, 17 letih so hodili v službo enako kot odrasli ljudje,« se spominja. Jasna si je želela delati v trgovini, da bi ljudem stregla lepe stvari. Frizerstvo je bilo druga možnost. Ko se je v Polju (takrat še pri Ljubljani) odpiral frizerski salon, so jo poslali tja, naj se dogovori za delo. »Lastnica je ostala brez besed, ko sem ji dejala, da lahko začnem takoj, tako željna sem bila samostojnosti in lastne plače! Hitro sva se dogovorili, šla pa sem še v šolo. Frizerska šola je takrat trajala dve leti, od tega je bilo vsako leto pol leta prakse (vajeništva), štiri mesece pa teorije. Nato si lahko začel delati,« pripoveduje. Kmalu nato je spoznala moža in pričakovala prvega otroka. Z možem sta živela v eni sobi v Črnučah, ona se je z avtobusom vozila na drugi konec Ljubljane. Ker so imele mame takrat le tri mesece porodniškega dopusta, sta se z možem izmenjevala za varstvo sina. Srce se ji je trgalo, ko je morala dojenčka pol ure pustiti samega, preden je mož prišel iz službe. Pri dvaindvajsetih, ko je imel starejši sin tri leta in je bila drugič noseča, je mož našel poslovni prostor in jo pobaral, ali bi si upala voditi svoj lastni frizerski salon.

 Več v Zarji št. 45, 7.11.2017