Poletje je na vrhuncu in marsikdo je, rahlo sit večnega poležavanja na soncu in čofotanja v morju, morda pripravljen na drugačen dopust, na katerem pa nam prav tako ne bo treba strašansko migati in se naprezati. V svetu je v porastu tako imenovani zdravi turizem, turizem za telo in dušo. Zamisel, kako ga ponuditi ljudem, je bila v glavah Neje Garvas in njene pet let mlajše sestre Lare že zelo dolgo, pred dobrim letom pa sta jo uresničili v obliki prve specializirane spletne turistične agencije Zen Zone.

»Po razmišljanju in obnašanju sva s sestro skoraj kot dvojčici. Od malega sva zelo navezani druga na drugo. Skupaj sva rasli na potovanjih in tako dobili idejo o drugačnih potovanjih, ki sva jo skupaj začeli uresničevati,« pravi Neja. Imeli sta tudi dobro zaledje družine, ki ju je ne le finančno podpirala v mladih letih, ampak je predvsem vzbujala radovednost. »Ne glede na to, kam smo šli – v Radovljico, ki se je spominjam kot prvih počitnic, na Golovec ali v Afriko – mama je o vsakem kotičku vedela povedati nekaj zanimivega.«

Potepinka. Dekleti sta s starši najprej potovali po domovini, nato po Evropi in iskrica ljubezni do potovanj je pri obeh prerasla v strast. Neja je pri 18 letih prvič sama spakirala nahrbtnik in odšla za štiri mesece v jugovzhodno Azijo (Kitajska, Laos, Vietnam, Kambodža): »Videla sen, da je to nekaj najlepšega, kar se mi lahko zgodi v življenju.« Pri dvajsetih se ji je, kot pravi, »zgodila še Afrika, zato sem vedela, da so potovanja tisto, čemur se nameravam posvetiti. Seveda moram poudariti, da sem imela srečo, da sem s potovanji lahko tudi služila. Ker sem se že zelo zgodaj tako veliko 'napotovala' in videla veliko držav, sem lahko postala vodnica. Na prvih daljših potovanjih so se moje poti križale z Zvonetom Šerugo, ki je v meni prepoznal potencial. Zanj sem tako nekaj časa vodila popotnike po Keniji, Etiopiji, Nepalu in Indiji, ki mi je med vsemi destinacijami daleč najljubša. Indija ti na vsakem koraku ponuja preizkušnje, da rasteš in drugače razmišljaš. Vsega skupaj sem v Indiji preživela dve leti: velikokrat sem najprej odvodila skupino turistov in s prisluženim denarjem potem ostala tam. Za svoja prva potovanja pa sem zaslužila kot učiteljica smučanja in poleti kot učiteljica tenisa. To so bile super študentske službe, saj so omogočale, da sem bila zunaj na zraku z ljudmi in da sem zaslužila dovolj, da sem lahko spakirala nahrbtnik in šla, kamor sem hotela.« Za Indijo je navdušila tudi mlajšo sestro: »Pri 17-ih smo jo vzeli iz srednje šole, da sva lahko dva meseca potovali po indijskih Andamanskih otokih. To nama je resnično odprlo glavo, dalo smernice za naprej, voljo, da sanjava, in hkrati spoznanje, da za uresničitev teh sanj ni treba biti bogataš.«

Novinarji ozaveščajo, mar ne? Obe dekleti sta se vpisali na študij novinarstva (Neja je poleg tega študirala francoščino), »saj je bilo novinarstvo zame vedno najboljši poklic. Novinarji so vendar ljudje, ki ozaveščajo svet, in meni kot sanjačici se je pač to zdelo prekrasno. Študij novinarstva je bil za obe pravilna odločitev, saj nama je omogočil, da sva s potovanji udejanjili svojo mladostno radovednost. Nekaj malega sva jo prelili v članke, sicer pa sem sama precej več energije vložila v snemanje dokumentarcev z Zvonetom Šerugo. To so bili še časi, ko smo upali, da bo Slovenija to cenila, a iz te moke ni bilo kruha. Rekla bi, da sva bili s sestro ves čas z eno nogo v turizmu in z enim prstom v novinarstvu, ravno toliko, da se po srcu še vedno čutiva novinarki.« Po še več različnih potovanjih, ki jih je vodila za slovenske in ameriške agencije, med drugim tudi za National Geographic, med katerimi je vedno uživala v spoznavanju novih ljudi in v stikih z njimi, je Neja predvsem ugotovila, kaj ljudje iščejo in potrebujejo na potovanjih.

Tudi zato se je potem rodila ideja o agenciji Zen Zone. »Vedno sem opazovala turizem v vseh njegovih oblikah, se pravi v popotniški, avanturistični, luksuzni, klasični, neklasični, in prišla do zaključka, da ljudje noro potrebujemo počitnice. Sploh danes, ko smo vsi ves čas izčrpani, do vratu v delu, ko spimo s telefonom in smo sužnji današnjega časa. Edini teden ali dva v letu, ko si dejansko lahko privoščimo popoln odklop, so počitnice. A takrat si ljudje postavimo ogromno ciljev: iti v neko državo in v njej vse videti, narediti čim več kilometrov, da se bomo lahko pohvalili, kaj vse smo videli, ko bomo prišli domov. Posledica tega seveda je, da ljudje z dopusta pridejo bolj izčrpani kot pred odhodom in da izrečejo tisti znani stavek: 'Potrebujem dopust po dopustu.'«

Več v Zarji št. 30, 26.7.2016