Zgodba s srečnim koncem

Tekst: Biba Jamnik Vidic

Februarja je slovensko javnost precej razburila novica, da ravnateljica dijaškega doma v Kranju zaradi protesta staršev v dom ni upala namestiti šestih mladoletnih beguncev. Medtem ko se je večina medijev ukvarjala s to zgodbo, smo mi le dobrih 20 kilometrov od Kranja našli drugo, pozitivno. V kriznem centru za mlade Kresnička v Lescah je že tri mesece brez velikega pompa živel desetletni afganistanski deček.

Vsi se učimo. Dečka, poimenovali smo ga Ahmed, so sprejeli tudi v bližnjo osnovno šolo. Ko smo ga obiskali, je hodil na ure podaljšanega bivanja. Učiteljica Marja S. Konda nam je povedala, da so ga otroci takoj sprejeli za svojega, tudi starši so se lepo odzvali. »Ena od mamic se je ponudila, da pomaga z oblačili. Deček dobro vpliva na nas. Drug od drugega se učimo na prijeten način.« Tudi sosedom kriznega centra niti na misel ni prišlo, da bi organizirali kakšen protestni shod. Ahmed, nam je takrat povedala Martina Sodja Alič iz Kriznega centra za mlade Kresnička, se jim je hitro prikupil. »Še najbolj zato, ker je tako zvedav. Je zelo inteligenten, naučil se je tudi že precej slovenskih besed. Le noči se boji. Tudi mamo, ki je ostala v Iranu, kamor je družina zbežala iz Afganistana, močno pogreša.«

 More so izginile. Tako je bilo pred desetimi meseci. V tem času se je zgodilo veliko. Ahmed je začel redno obiskovati četrti razred, noči zanj niso več ena sama nočna mora. »Ko sta v naš krizni center prišla še dva 15-letna fanta, eden iz Afganistana, drugi iz Sirije, mu je bilo lažje. Čez nekaj mesecev je lahko zaspal celo ob ugasnjeni luči,« pove Martina Sodja Alič. Ministrstvo za šolstvo je fantom v osnovni šoli omogočilo dodatno pomoč pri učenju jezika, tako da Ahmed zdaj že zelo dobro govori slovensko. Med njegovim bivanjem v Lescah je v Evropo uspelo priti tudi njegovi mami in sestrama. »Konec avgusta pa sta se Ahmed in še eden od fantov od nas odselila v dijaški dom v Postojno. Sprva se je zelo veselil, da gre tja, pred približno mesecem dni pa smo dobili obvestilo, da je zbežal. Našli so ga v Italiji. Domnevam, da je hotel k mami, ki zdaj živi v Franciji.«

 Pozitivno presenečeni. Ali so imeli zaradi našega članka v kriznem centru kakšne težave, nas je še zanimalo. »Poleg tega, da so vsi mediji planili na nas in hoteli zgodbo, se pravzaprav ni zgodilo nič usodnega. Malo nas je bilo strah, ker so jo nekateri zapeljali drugače kot vi. Zastavili so jo kot težavo, po njihovem bi morali za dovoljenje, da v kriznem centru biva mladoletni begunec, vprašati lokalno skupnost. Bili smo prijetno presenečeni, ker nihče ni potrkal na naša vrata, da bi se pritožil, kaj šele da bi bil v kraju kakšen protestni shod. Smo pa začeli dobivati klice in elektronska pisma od ljudi iz vse Slovenije. Spraševali so nas, kako nam lahko pomagajo. Niti enega negativnega odziva nismo bili deležni. Vaš članek je bil pozitivno naravnan in tako so ga sprejeli tudi bralci.«

 ***

Vzbudilo se je upanje

Tekst: Katarina Šulek

Travmatolog dr. Uroš Dobnikar je bil pred letom edini od zaposlenih v mariborski bolnišnici, ki si je upal v pismu javno povedati, kako so razmere zaradi pomanjkanja anestezistov na tamkajšnji kirurgiji nevzdržne, da se neopravljene operacije zato kopičijo in da so zdravniki tisti, ki neposredno nosijo to breme v odnosu s pacienti. Potem je napisal še eno pismo, čeprav mu je takratni direktor bolnišnice že v prvo zagrozil, da ga bo ob vnovičnem podobnem dejanju odpustil, ter še odprto spregovoril za našo revijo. To je sprožilo val prelomnih sprememb: kolegi so postali pogumnejši in tudi sami odločno nastopali v javnosti, pod pritiskom je po dvajsetih letih odšel s položaja takratni direktor bolnišnice.

Toda dr. Dobnikar je tudi tisti zdravnik, ki opozarja, kako pomembni so za naše življenje medsebojni odnosi. In premišljevalec, ki »verjame v inteligenco narave in vesolja«. Zdaj ugotavlja: »Res je, moje odprto pismo je imelo globoke posledice – kot da bi udarila strela v črno globel in razsvetlila vse te temne kotičke. Da, potem so se začele dogajati spremembe. Vedno pravim: nekaj starega mora umreti, da lahko pride nekaj novega. Zgodile so se spremembe, za katere so ljudje mislili, da se niti v sanjah ne morejo zgoditi. V ljudeh (sodelavcih, zaposlenih v UKC) se je vzbudilo upanje, rodil se je nov zagon. Veliko se je začelo pogovarjati o odnosih. Zdravniki so začeli glasno in tudi javno opozarjati na nepravilnosti. Še več, začeli so zahtevati spremembe. Tega prej niti približno ni bilo. Bila sta kritiziranje in nezadovoljstvo, vendar je vse ostalo samo pri tem. Nihče se ni upal izpostaviti, kajti nihče ni verjel, da se lahko kaj spremeni. Zdaj je drugače – več upanja vidim pri kolegih, bolj so dejavni, da bi se razmere izboljšale. Zaposleni v UKC delujemo bolj ubrano, skupaj nastopamo in zahtevamo spremembe. Na našem oddelku smo zdravniki zahtevali odstop vseh vodilnih na kirurgiji, ki so soodgovorni za nastale kritične razmere. Na enem od kirurških oddelkov so čisto vsi specialisti zahtevali odstop šefa oddelka zaradi slabega odnosa do njih ...

 Novo vodstvo bolnišnice je prineslo nov veter – komuniciranje poteka na čisto drugi ravni, zdi se, da je direktorju v interesu, da se stvari uredijo v dobro vseh. Stvari se premikajo, gre na bolje, seveda pa se navzven to še ne vidi tako – minilo bo še kakšno leto, da se bo vse to izkristaliziralo.«

 ***

Občina še kar molči

Tekst: Lara Jelen

Še dolgo po tistem, ko ste lahko brali članek o onesnaženosti zemlje s kadmijem v Dobriši vasi blizu Žalca, smo dobivali klice ljudi, ki jih je zanimalo, kako lahko ukrepajo, pa tudi tistih, ki poznajo rešitev. Ti so nam zatrdili, da pri zemlji, onesnaženi s težkimi kovinami, ni boljšega, učinkovitejšega in cenovno ugodnejšega, kot je zeolit (več o tem boste lahko prebrali v naslednji številki revije). Na občini Žalec medtem niso bili presenečeni, ko smo jih obvestili, da je na vrtu v Dobriši vasi strupen kadmij presežen za dobrih sto odstotkov nad zakonsko še dovoljeno in domnevno še varno mejo. Da je zemlja v okolici Žalca onesnažena s težkimi kovinami, vedo že lep čas in so zaradi tega dali izdelati oceno stopnje tveganja za zdravje Zavodu za zdravstveno varstvo Celje. Dostopna je na spletni strani občine Žalec. Med drugim lahko ugotovimo, da s kadmijem ni onesnažena le analizirana zemlja v Dobriši vasi, ampak je problematična tudi v bližnjih krajih (Roje, Levec, Ložnica pri Žalcu, Kasaze, Mirosan in Arja vas). Dobriše vasi med zastrupljenimi kraji sploh ne omenjajo, a bi jo glede na predstavljeno analizo v našem članku morali, saj je bilo na tem območju preseganje kadmija še višje od prejšnja leta ugotovljenega v sosednjih krajih. Ostaja torej vprašanje, koliko okoliških krajev je še onesnaženih, a tega ne vemo, ker se izvajalci analiz vedno znova opirajo na že znane podatke.

Preseganje kadmija v zemlji po oceni Zavoda za zdravstveno varstvo Celje naj ne bi bilo nevarno za zdravje ljudi, živečih v občini Žalec, saj so njihove analize pokazale, da kadmij v vrtnine ne prehaja v tako veliki meri, da bi lahko škodile zdravju, z izjemo korenja v Studencih in Libojah ter gob v Rušah in na Ponikvi. Na Ponikvi pri Žalcu so poleg kadmija v gobah našli še skrb vzbujajoče količine živega srebra. Vzorčenje živil ni bilo izvedeno na krajih, kjer so merili onesnaženost tal (meritve so se izvajale nepovezano v okviru različnih projektov), zato so za izračun uporabili podatke iz med seboj najbližjih lokacij in ocenili, da »ukrepi za zmanjšanje tveganja za zdravje niso potrebni«. To je hkrati odgovor predstavnikov občine Žalec na vprašanje, zakaj o onesnaženosti zemlje s težkimi kovinami niso obvestili svojih krajanov. Še več, niso jih opozorili niti pred gobami in korenjem, pri katerih so ugotovili skrb vzbujajočo vsebnost kadmija. Še manj se jim je zdelo smiselno opozoriti vsaj na to, da naj ljudje vrtnine res dobro operejo, preden jih pojedo, in naj ob stiku z zemljo uporabljajo rokavice ter si temeljito umijejo roke. Ta opozorila so ob ugotovljeni stopnji onesnaženosti takoj našteli v Agromedici, kjer se ukvarjajo z analizo zemlje. Bi bila občina tako močno oškodovana, če bi ljudem v nabiralnik poslala obvestilo o nevarnosti, denimo pazite na svoje otroke, da med igro ne bodo zaužili zemlje? Potem bi se morda tudi popolnoma drugače odzvali na novico, da je zemlja močno onesnažena s težko kovino, ki dokazano povzroča raka, kardiovaskularne bolezni, motnje vedenja in druge hude zdravstvene težave. Ampak na ta vprašanja, čeprav smo jih občini postavili večkrat, nismo dobili odgovora. Kot tudi (še) nismo dobili mnenja strokovnjaka za konkretni primer analizirane zemlje v Dobriši vasi, ki so nam ga na občini obljubili pred dobrim mesecem.

***

Dr. Ivan Radan po letu dni

Tekst: Milka Krapež

 Pred skoraj natanko letom dni smo objavili intervju z dr. Ivanom Radanom, ki je bil takrat še v priporu. Tega mu je sodni senat odpravil prav tako skoraj natanko leto dni po tistem, ko so ga zaprli. Da naj bi bolnike moril, in to celo iz morilske sle, mu očita obtožnica; pa da jih je nedovoljeno fotografiral in snemal, da je prekoračil svoja (najbrž zdravniška) pooblastila in tako naprej.

 Ko se je na začetku leta 2016 začelo sojenje, so se obtožbe druga za drugo začele kazati v drugačni luči. Avstrijski izvedenec je potrdil, da dr. Radan ni umoril nobenega od bolnikov. Mnenje izvedenca s področja psihologije je bilo umaknjeno. Računalnik, ki naj bi dal kronski dokaz (krivde), se je izkazal kot nezanesljiv. Po letu dni dr. Radanu krivde niso dokazali, vendar pa proces še ni končan. Specialist intenzivne medicine, kakršnih pri nas zelo primanjkuje, je ta čas v Senožečah pri svojih starših. Brezposeln. Dobiva socialno podporo. Kaj bo počel v prihodnosti, ko bo sojenje končano, ne ve. 

 ***

12 000 korakov proti depresiji

Tekst: Sonja Grizila

 Marca smo objavili pogovor s psihiatrinjo prof. dr. Mojco Zvezdano Dernovšek, eno naših največjih strokovnjakinj za bipolarno motnjo, ki je naletel na velik odziv. Nič čudnega, saj je kar tretjina prebivalstva nagnjenega k depresiji, številni tudi zbolijo, če jih doleti kaj hudega! Razložila je, da je depresija bolezen kot vsaka druga in da jo je pač treba zdraviti, kot zdravimo zlomljeno nogo – ne gre drugače, kot da jo zdravnik naravna. Seveda nas je zanimalo, kako pri sebi ugotovimo, da lezemo v depresijo. Kar nekaj znamenj je, je rekla: za enako delo potrebujemo veliko več časa in energije, skratka, nismo učinkoviti, značilne so slaba koncentracija, nepozornost, raztresenost, imamo najboljše mogoče namene za kar koli, pa nam ne uspe. Če se nam ne ljubi več umivati, preobleči, obiskati frizerja, je tudi to opozorilno znamenje. Izgubljamo živce zaradi bedarij, motivacija pade, naredimo, da drugi ne bodo jezni, ne pa zato, ker nas veseli. Samo da ni težav. Človek nima volje za nič, o sebi meni, da je zguba, da je življenje zavoženo in da ne bo nikoli bolje. Priznajmo, marsikdo se tako počuti, in če se tega dovolj hitro zavedamo (ali to opazijo naši bližnji), se lahko iz depresije izvlečemo brez zdravil – z 12.000 koraki na dan, je rekla dr. Dernovškova. Depresija namreč ohromi človeka, da se ne giba več, in zdravilo je ravno nasprotno – da se začne počasi spet spravljati v pogon. Pri hujši stopnji seveda učinkuje kombinacija zdravil, psihoterapije in gibanja, a se lahko prvo dvoje čez čas opusti.

Po prebiranju tega članka si je mnogo ljudi, zdravih in depresivnih, kupilo števec za korake, ki ne stane niti deset evrov. Je pa medtem pregorelo tudi prof. dr. Dernovškovi, ki je ugotovila, da mora narediti točno tisto, kar svetuje svojim pacientom – naj zamenjajo okolje in poiščejo dejavnosti, ki jih bodo veselile. Zaradi številnih razlogov je delo na ljubljanski kliniki za psihiatrijo ni več zadovoljevalo, kar se je kazalo tudi v pogostih boleznih, zato je pred meseci dala odpoved in odprla ambulanto v Sevnici (ne samoplačniške, ker tega ne odobrava, ampak v okviru javnega zdravstva). Lahko si mislimo, koliko pacientov je šlo za njo!

***

Kako sobivati?

 Tekst: Lidija Jež

 Tako smo se septembra spraševali v članku, v katerem smo predstavili težave, s katerimi se ukvarjajo vaščani Mihovice v občini Šentjernej, ki živijo ob romskem naselju. Nekatere romske družine prirejajo glasne zabave, nekateri posamezniki posegajo v gozdove in celo hleve kmetov, »nabirajo« pridelke po poljih, znajo biti tudi nasilni itd. Na drugi strani pa se ti Romi zanašajo na svoje pravice, kamor štejejo tudi »romski slog življenja«.

V Šentjernej in Mihovico so po objavi v Zarji prišli s televizije, zgodba je odmevala na radiu, lokalni časopis je tem vprašanjem namenil svojo pozornost. Članek v Zarji je predstavnikom vaškega odbora preko Silva Mesojedca prinesel vabilo za posvet na Brdu pri Kranju, kjer je o urejanju romske problematike spregovoril tudi premier Miro Cerar. Skupaj z Romi, župani, Uradom za narodnosti in strokovnjaki z različnih področij so iskali poti za boljše sobivanje.

 Predvsem pa so občani Šentjerneja zadovoljni, da se je slišal tudi njihov glas, saj je bila še zlasti v Ljubljani vsaka, tudi upravičena kritika na račun Romov sprejeta kot sovražni govor. Hkrati pa so z izjavami v članku Romom dali vedeti, da si želijo dobrih sosedskih odnosov. »Dokler pa ne bomo pokazali na tiste posameznike, ki dejansko povzročajo težave, narašča nestrpnost do vseh Romov, kar je krivično,« so še enkrat ponovili.

Župan Radko Luzar, ki si prizadeva za rešitev, sprejemljivo za obe strani, je vesel dobrih odmevov; predstavniki vaškega odbora v Mihovici pa ocenjujejo, da so se po objavi članka v Zarji razmere močno (80-odstotno) izboljšale. Zato prva soseda Romov, ki sta se zaradi nevzdržnega življenja jeseni odločila, da bosta prodala svojo hišo, zdaj ostajata na svoji zemlji.

 ***

Nočemo videti resnice?

Tekst: Žana Kapetanović

 Zgodba o gospe Neži se je izredno dotaknila številnih ljudi. Prejšnji teden se jih je oglasilo kar nekaj, ki ji želijo pomagati, veliko pa jih je bilo ob tej njeni zgodbi zgroženih, saj je očitno, da gospa še zdaleč ni edina, da številni starostniki živijo v zelo težkih razmerah in da so številni med njimi povsem prepuščeni sami sebi.

Kako bi jim pomagali, me sprašujejo. Tvegano je na svojo roko posegati v življenje starostnika. Posamezniki sploh ne smemo samostojno ukrepati, še toliko manj pa je to dovoljeno novinarjem. Stvari se lahko kaj hitro zapletejo, zlasti ko gre za dementne ljudi, kar zadeva finančno pomoč, pa moramo novinarji imeti posrednika – človekoljubno organizacijo. A ljudje najraje pomagajo točno določenemu človeku, torej brez posrednikov.

 Pri takšni konkretni pomoči pa se stvari rade zapletejo. Iz nekega zasebnega podjetja so gospe Neži hoteli pomagati tako, da bi ji plačali tople obroke, in to z denarjem, ki bi ga sicer namenili za darila. In zdaj ne vemo, kako bi to izpeljali. Dati nekomu v roke denar – novinarju ali prostovoljcu – lahko enega ali drugega spravi v hudo neprijeten položaj. Kaj hitro bi nas lahko kdo obtožil manipulacije. Na koncu smo se dogovorili, da bo nekdo iz podjetja prišel h gospe Neži, pobral neplačane položnice in jih šel plačat skupaj s prostovoljko iz Društva upokojencev (projekt Starejši za starejše).

Zakaj se za posredovanje ne obrnemo na center za socialno delo, ki bi sicer moral poskrbeti za gospo Nežo? Zato ne, ker se zdi, da se v centru izogibajo vsem stikom z nami. Ko sem pripravljala članek, sem jih prosila, naj me povežejo s socialno delavko, ki ima na skrbi gospo Nežo, a mi je gospa, ki se ni želela predstaviti, odgovorila, da mi ne bo povedala njenega imena, ker gre za varovanje osebnih podatkov. Čigavih? Želela sem zgolj govoriti z uslužbenko centra, ne pa posegati v njeno življenje. »Napišite elektronsko pismo direktorju,« mi je dejala. »Sem ga že napisala, a mi ni odgovoril,« sem ji odgovorila, »naj bo torej gospa Neža ob koncu tedna lačna?«

Že v času nastajanja članka smo centru postavili nekaj vprašanj in jih naslovili na direktorja. Vse do zdaj, ko končujemo novo številko naše revije, nismo dobili odgovorov, čeprav smo še enkrat poslali elektronsko pismo.

 Medtem je gospo Nežo nekdo obiskal in očitno poskrbel za to, da ji bodo iz bližnjega vrtca prinašali kosilo. Malo je tudi pospravil po stanovanju, nam je povedala prostovoljka. Gospa Neža ji ni znala povedati, kdo je prišel in kdaj jo je obiskal. Prosila je le, da ji obrnejo kavč, na katerem spi. Postelje nima. Ker spi vedno v istem položaju, jo bolijo ramena in hrbet. Le to ji je povedala.

 Sprašujete, kako je s sosedi. Ena od sosed ji prijazno pomaga, pogosto preveri, ali se gospa odziva. Če je kaj narobe, obvesti eno od obeh prostovoljk, ki sicer prihajata h gospe. Od sosede več kot to ne moremo pričakovati, pa tudi vseh sosedov ne moremo kar povprek obsojati, da jim ni mar. Dementni ljudje pogosto niso komunikativni, kaj šele prijazni, poleg tega pa druge ljudi zelo pogosto obtožujejo kraje. Zato si številni ne upajo pomagati, čeprav bi si to želeli.

Na koncu pridemo vedno znova do iste ugotovitve – za starostnike, ki ne morejo več skrbeti zase in nimajo sorodnikov, morajo poskrbeti institucije države. In kaj, če so te pri svojem delu odpovedale?

V dneh po objavi članka nas muči še ena dilema: ali lahko v takšnih primerih razgalimo intimo človeka in pokažemo razmere, v katerih živi? Slišali smo namreč tudi obtožbe na naš račun, češ da smo gospe Neži z objavo članka naredili krivico. Toda to so ljudje, ki si sami ne morejo pomagati, ljudje, ki nimajo česa izgubiti, zato moramo novinarji pokazati, kako trpijo in v kakšnih razmerah živijo. Prizadevamo si, da bi jim pomagali.

 Je za starostnika primerneje, da (dostojanstveno) sedi osamljen, neumit, lačen in izgubljen? Novinarji moramo razgaljati resnico. Mi zgolj poročamo o tem, da je dostojanstvo gospe Neže že povsem na tleh. Resnica boli, ob dejanskem stanju bi najraje pogledali proč. Vendar če se svet vsaj za en korakec premakne na bolje, je bilo mogoče vredno.

***

»Rada bi se vam zahvalila, da prepoznavate stiske upokojencev in o tem tudi javno spregovorite. Primer, ki ste ga opisali, ni tako osamljen. Naše prostovoljke poznajo veliko primerov in pomagajo, kolikor največ morejo,« nam je napisala Rožca Sonc, vodja projekta Starejši za starejše, ki nam tako iz prve roke potrdi, da gre za vrh ledene gore. V Sloveniji kar 58.000 ljudi, starejših od 65 let, živi v revščini. To je skoraj vsak šesti Slovenec, starejši od 65 let. Vsak peti starejši Slovenec je socialno izključen.

***

Ko gre za starostnike, lahko, na primer, pomagate tako, da pokličete ali pišete gospe Amaliji Šiftar – amalija.siftar@gmail.com, tel. št. 051 656 647, ki je pokrajinska koordinatorica programa Starejši za starejše in povezuje koordinatorje društev Ljubljana 2. 

 Zarja št. 52, 2016