Zgodba mlade Petre iz manjšega slovenskega kraja je tako šokantna, da si je ne bi mogel izmisliti še tako domiseln pisec romanov. Ko nam jo je pripovedovala, so jo občasno premagala čustva, čeprav je od dogodkov minilo že kar nekaj let. Če je to ni zlomilo, je rekla, je ne more zlomiti prav nič.

Ko je bila stara 17 let, je na svojo grozo ugotovila, da je po vsej verjetnosti noseča. Bila je rosno mlada, nevedna in naivna in tako kot veliko deklet njene starosti so jo prepričali lepe besede, prebujanje nečesa, česar ni poznala, spoznavanje ženskosti. V takih omamnih trenutkih še odrasli zelo težko ostanejo razsodni. Bila je pravzaprav še otrok. Nemudoma je šla h ginekologinji, ta je njeno bojazen potrdila in ji tudi povedala, da nosi dvojčka. »Bila sem prestrašena, novica me je osupnila. Nisem vedela, kaj naj naredim. Nisem imela poklica, hodila sem še v šolo, nisem imela ničesar, da bi preživljala sebe, kaj šele otroka. Kaj šele dva otroka! Edino to mi je bilo jasno, da se moram pogovoriti s starši,« je pripovedovala Petra.

Težka odločitev.  Bilo ji je mučno, sramovala se je svojega početja, pa vendar je prišla z besedo na dan. Starši so se odzvali prav neverjetno. Ponudili so ji vso pomoč, ki jo bo potrebovala, ne glede na to, kako se bo odločila. »Mama mi je prigovarjala, naj se vendar odločim za otroka, da bomo že kako. Če lahko preživljamo tebe, bomo še dva mala, je govorila. Meni pa se to ni zdelo prav. Premišljevala sem, da bi rada imela otroke, potem ko bom končala šolanje in bom sama zaslužila, da ga bom oziroma jih bom lahko tudi sama preživljala. Moji starši so s tem, da so skrbeli zame, opravili svojo starševsko dolžnost. Tako sem se s težkim srcem odločila za splav.« V šolo je nehala hoditi, saj so bile njene misli drugje, samo pri učni snovi ne. Ni bila sposobna obojega, hoditi v šolo, kot da ni nič, in se učiti, ob tem pa mimogrede narediti še splav. Nosečnost in odločitev za splav sta jo tako prizadeli, da ni bila sposobna ničesar. Zdaj pravi, da je bila popolnoma zlomljena.

Vtiranje soli v rano. Ginekologinja ji je dala napotnico in odpravila se je v regijsko bolnišnico, kjer naj bi opravili abortus. Tam jo je sprejel specialist in bil od samega začetka do nje zelo neprijazen. Milo rečeno. Vprašal jo je, na primer, ali se zaveda, da bo odpravila ne samo enega, ampak dva ploda. Te besede so jo globoko prizadele. Že tako ji je bilo hudo, že tako se je težko odločila za ta korak, zdravnik, ki naj bi ji pomagal, pa je povzročil, da se je počutila kot zločinka. Preden so začeli  poseg, je podpisala privolitev v abortus.
»Na tem papirju ni pisalo nič drugega, samo to, da privolim v poseg. Nikjer ni pisalo, kakšne so možne posledice, komplikacije. Prav tako mi tudi ni nihče povedal, da je možno, da se zarodek ne splavi v celoti ali da se sploh ne splavi. Tega tako kot vsi laiki brez diplome iz medicine nisem vedela.«   Uspavali so jo, opravili poseg z vakuumom in jo naslednji dan odpustili domov. Počutila se je kar dobro, nič je ni bolelo, tudi krvavitev je bila manjša, kot je pričakovala. Življenje je spet steklo.

»Po nekaj tednih sem šla na kontrolni pregled h ginekologinji. Ugotovila je, da imam maternico še vedno povečano, a me je pomirila, češ da je to pri dvojčkih normalno. Vprašala me je, ali hočem zaščito, in mi predpisala kontracepcijo. Začela sem jemati tablete. Čez čas sem opazila, da se redim. A to ni bilo nič čudnega.

Več v Jani št.11, 15.3.2011