Mateja J. Potočnik / Revija Zarja Jana

Tatjana Mihelj ima za sabo kar nekaj kilometrine na glasbenih odrih; ker je Primorka, večinoma nastopa na domačih tleh severne in južne Primorske, pa tudi čez mejo v Italiji. Spomnimo se je tudi iz šova Slovenija ima talent, a zares zažarela je v oddaji Nova zvezda Slovenije. Prišla je v finale, vendar ni zmagala. Verjamemo pa, da še ni rekla – oziroma zapela – zadnje besede. Na dan, ko smo se pogovarjali, je podpisala polletno pogodbo z založbo Dallas. Brez zadržkov govori o svoji ljubezni do Maje, s katero se bosta poročili, z veliko nežnosti pa o invalidni psički Inji, ki »gre na sprehod« z vozičkom.

V srce nam je segla njena zgodba o psički Inji, bernski planšarski ovčarki, ki je doživela infarkt hrbtenjače in od takrat ne more hoditi. Tatjana in njena partnerka Maja jo zato vozita na sprehode kar v vozičku, od koder Inja opazuje svet. Še vedno je vesela, ješča, zatrdili so jima, da nima nobenih bolečin, zato je Tatjana in Maja ne nameravata »uspavati«, kot jima svetujejo številni mimoidoči, ki mislijo, da pasje življenje v vozičku ni vredno življenja in truda. A pojdimo od začetka. 

Povabilo v šov. Tatjano so s Planeta TV naprej povabili v oddajo, ki naj bi jo snemali po srbski licenci Nikad nije kasno (nikoli ni prepozno, op. a.). V njej nastopajo pevci po 40. letu, ki niso znani širšemu občinstvu. Te oddaje potem niso snemali, so jo pa povabili v šov Nova zvezda Slovenije. »Sama se nisem nameravala prijaviti, a ko so me povabili, sem začela razmišljati, da ne bi bilo slabo, če si naredim malo reklame, da postanem prepoznavna po vsej Sloveniji, ne samo po Primorski. Dosti nastopam po kazinojih na Goriškem, imam samostojne koncerte v Novi Gorici, delujem pa tudi čez mejo, v Italiji. Sodelovala sem na Emi. Imam tudi pevski duo s kolegom, igrava na porokah in obletnicah. Kot pevka se preživljam. Ta oddaja mi je res prinesla širšo prepoznavnost, ljudem sem se predstavila na velikem odru, pokazala sem svojo kakovost in zdaj gradim naprej. Pogodbo z Dallasom smo podpisale vse finalistke, šest nas je bilo. Plasirali nas bodo na radijske postaje, nam pomagali najti avtorje skladb, besedil, za pol leta sicer, a če bomo dobro sodelovali, verjetno še naprej. Morda bova sodelovala tudi s Klemnom Bunderlo, spoznala sem Nuško Drašček, Evo Hren, ki je bila naša vokalna učiteljica ... Najprej bomo predstavili pesem Mlade oči Jureta Robežnika, direktor agencije Dallas je bil zelo navdušen nad mojo izvedbo. Potem pa bo sledila kakšna avtorska skladba.«

Zvesta sebi. In svoji glasbi. Tatjana ima rada jazzovske standarde, zimzelenčke, stare slovenske popevke, Jožeta Privška, Mojmirja Sepeta. »Moj cilj je, da bi me poslušali ljudje, ki imajo dobro uho, ki vedo, kaj je kakovost,« pravi. »Sem zvesta sama sebi. Tudi v oddaji nisem bila kot večina finalistk, ki so pele Beyonce, zame so izbirali drugačne pesmi.«

Preberite še ...

· Zdravje

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Mama ji je pela v postelji. Tatjanina družina je glasbena, mama je pela v zboru, sestra je akademska glasbenica. »Vedno smo peli v avtu, ko smo šli na morje,« se smeje spominja Tatjana, »in kadar sem šla popoldne spat, je mama legla poleg mene in mi pela pesmi. To ostane. Starši so naju s sestro spodbujali, naju vpisali v glasbeno šolo. Bila sem solistka v otroškem in mladinskem pevskem zboru, nato sem šla na ure solo petja. In hitro po osnovni šoli sem šla na glasbene odre, najprej sem igrala na klaviature, nato že kot pevka.«

Je starost ovira? Tatjana je stara že več kot 40 let. Je to še čas za razširitev pevske kariere in imena? »Mislim, da če imaš glas in pravo energijo, leta niso ovira. Naša generacija se je glasovno kasneje razvila kot današnje mlade generacije. Druge pevke v oddaji so bile mlajše, jaz pa imam čisto drugačen način petja, ki ga gojim že leta.«

Ljubezen do živali. »S partnerko Majo imava dva psa. Desetletna psička Inja je na žalost bolna, imela je kap hrbtenjače, ko je bila stara sedem let, sama ne hodi več, zato jo na sprehode voziva v vozičku. Je najsrečnejši pes na svetu, čeprav ne hodi. Pomagala sta ji edino elektroakupunktura in plavanje z jopičem v morju. Zdaj lahko stoji, na začetku pa ni mogla dvigniti glave, leve tačke ni  čutila. Tačko si zdaj celo umiva, tako da jo očitno že čuti. Psička Mika je leto dni starejša od Inje. Takoj po kapi se je do Inje vedla odklonilno, ignorirala jo je, kot da je ni, ker v naravi živali pustijo bolne umreti. Ko se je stanje malo izboljšalo, pa ji je nastavila hrbet, da je lahko Inja naslonila glavo nanjo, jo motivirala. Znani evropski nevrolog za pse v Bologni nama je zagotovil, da Inja ne trpi nobenih bolečin. Žival, kadar ji ni do življenja, to pokaže. In Inja si zelo želi živeti. Živali so sicer kar velika obveznost. A so družinski člani. In če zbolijo, jih ne moreš kar usmrtiti. Midve že nekaj let ne hodiva več na dopust zaradi Inje. A nama je v takšno veselje, ogromno nama da.«

Celotno zgodbo o Tatjani Mihelj in njenih ljubeznih si lahko preberete v 24. številki revije Zarja (12.6.2018)