Smo štiričlanska družina z otrokoma, ki sta v puberteti. A to ni naš glavni problem, ampak to, da sem sama brezposelna, mož pa ima zelo nizko plačo. Finančno komaj shajamo in najhuje mi je, ker vidim, da trpita tudi otroka. Sprašujem se, kako naj ravnam z njima v teh razmerah. Kaj naj jima rečem in koliko naj se pogovarjam z njima? Včasih me imajo že vsi vrh glave, saj samo tarnam. Ali naj se pretvarjam, da je vse v redu in da kriza ne obstaja? Prosim, pomagajte mi z nasvetom.

Draga mama, razumem vas, da vam je neprijetno. Že puberteta sama prinaša s seboj burno obdobje, vam pa se je to obdobje, ki je popolnoma normalna razvojna stopnja, pokrilo še z drugim, ki pa se mu te normalnosti ne da pripisati. Težek finančni položaj nikakor ni nekaj takega, kar bi lahko odpravili na hitro, češ, glavno je, da se imamo radi … Seveda materialna plat ni vse, je pa pomembna. Žal pomanjkanje denarja čedalje bolj trka tudi na slovenske duri in marsikoga, ki je doslej mirno živel, izguba službe pahne v finančni pekel.

Revščina je tabu tema
Sovpadanje obdobja pubertete s težkim finančnim položajem je problematično tudi zato, ker so mladostniki še posebno občutljivi za medsebojne razlike in hlepijo po enakosti z drugimi. Popolne enakosti seveda nikoli ne more biti. Vedno so družine, ki si lahko privoščijo več, in druge, ki tega ne zmorejo. Tudi v marsikateri dobro stoječi družini otroci tožijo, da imajo drugi lepša oblačila, več stvari …

Bogati za težke razmere pogosto niso občutljivi, tisti, ki so v stiski, pa o njej neradi govorijo. Tudi vašima otrokoma se ni prijetno pogovarjati o tem in prav zato ju vaše nenehno tarnanje moti.

Naj vas ne bo sram poiskati pomoč

Upam, da ste izkoristili vse vire pomoči, za katere imate možnost. Ena je možnost subvencionirane prehrane za vaša otroka v šoli. Druga možnost je, da se obrnete na šolski sklad, obstaja tudi možnost pomoči centra za socialno delo, pa seveda pomoč Karitasa in Rdečega križa. Naj se vam ne bo nerodno obrniti na te institucije. Niste sami krivi, da ste zašli v tako težaven položaj. Ničesar se nimate sramovati – niste vi krivi za takšno stanje in verjetno to ne bo trajalo v nedogled. Res pa je, da je treba ta prehodni čas nekako preživeti.

Upam, da imate dober partnerski odnos in oporo v možu, da lahko z njim predelujete svoje strahove. Prav gotovo se jih je zaredilo kar nekaj in najvztrajnejša je najbrž tesnoba pred tem, kaj vas čaka v prihodnosti.

Tarnanje res ne vodi do rešitve
Saj vem, da tole ni moja zadeva, pa vendarle. Sebi in drugim boste naredili večjo uslugo, če boste malo zmanjšali tarnanje in več časa posvetili ustvarjanju dobrega počutja. Storite kaj zase, vzemite si čas zase, pojdite na sprehod, upehajte se s hitro hojo ali celo tekom. Svež zrak vam bo razbistril misli, morda se vam bo utrnila tudi kakšna nova zamisel, kako izboljšati stanje in kaj storiti.

Da vas imajo vrh glave, če kar naprej tožite – to pa verjamem. Nenehno objokovanje razmer vas ne bo pripeljalo do rešitve. Če se kar naprej vrtite okoli problema, se včasih zazdi položaj res brezizhoden.

Vrednote, ki jih vcepljate svojim otrokom

Verjetno se vam porajajo vprašanja o smislu takega življenja. V vaših razmerah je pomembno, da obdržite samospoštovanje, izjemno pa je tudi pomembno, da ga obdržita vaša otroka, da jima bo uspelo odrasti v zrela odrasla. Tarnanje ne bo dobro vplivalo na vaše samospoštovanje. Lahko res le tarnate, lahko pa skušate kaj spremeniti.

To pomeni, da se lahko odločite, kako boste gledali na nastali položaj. Če se boste prepustili malodušju in obupu, pomeni to slabšo prognozo za zdrav razvoj vaših mladostnikov. Sprašujete, ali naj se pretvarjate, da kriza ne obstaja. Nikakor! Z otrokoma se o tem morate pogovarjati, saj sta aktivno vpletena. Mirno jima razložite, v kakšnem položaju ste se znašli, mirno skušajte skupaj najti še kakšen možen izhod iz krize. Marsikatera družina potrebuje pomoč pri čiščenju, pomoč je dobrodošla tudi kakšnemu starejšemu človeku. Morda je na voljo raznašanje časopisov? Samo ugibam, ideje in možnosti raziščite sami. Ne sami – vsi v družini.

Samo tarnanje ne prinese rešitve, čeprav včasih odleže, če lahko komu potožimo. Otroka vas bosta bolj cenila, če bosta videla, da si prizadevate izboljšati položaj, kakor če boste le tarnali nad njim. Poleg tega pa iskanje rešitev otrokom pomeni svetel zgled. Naučijo se, da ne sije vedno sonce, da so v življenju vzponi pa tudi padci, da pa je tudi od nas samih odvisno, kaj naredimo.

Iz srca vam želim, da se bo položaj obrnil in se bo začel vzpon, le ne zastavljajte si previsokih ciljev. Morda ne bo bolje takoj jutri, prav tako ne pojutrišnjem, morda bo treba potrpeti še nekaj časa, ampak verjamem, da vam bo uspelo. Glavo pokonci, nasmeh na lica, pogovor z vso družino (pogovor, ne tarnanje), raziskovanje možnosti, načrt za spremembe v roke – in že boste korak bliže spremembi na boljše. Srečno!

 

Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.

Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana ali po elektronski pošti janasvetuje@delo-revije.si, oboje s pripisom »ZA EVO HROVAT KUHAR«.

 

Piše: Eva Kuhar Hrovat                             Jana št.6, 9.2.2010