Slokega, vitkega, zelo čednega temnolasega policista v brezhibni uniformi, skratka fanta, da padeš okoli. Pri priči se je izkazalo, da mladega policista vsi poznamo. Piše se Tim Gajser in navajeni smo ga gledati na motorju vsega usranega, kar je seveda nujno, če se greš motokros. Zagotavljam, da dela policijska uniforma čudeže! Tim v njej ni videti le neizmerno čeden, ampak tudi bolj odrasel kot na motorju. Sijajno bi sodil ob bok zdajšnji policijski ministrici: zrela fatalna bjonda in obetavni mladi policijski pripravnik, eden bolj atraktiven od drugega – uf, uf. Kakšne mikavne možnosti za vsaj kratko televizijsko nadaljevanko in nobene prave potrebe pravzaprav ni, da je ona prav njegova ministrica, in tega tudi noben gledalec v tujini ne bi verjel, lahko bi bila tudi samo načelnica njegove policijske postaje. Čeprav mi vemo, kako je s tem v resnici. Tako seksi ministrice za notranje zadeve nima nobena evropska država, to sem sicer že (vsaj) enkrat napisala, in skoraj zagotovo tudi nobena druga na svetu. Ne vem, zakaj je okoli Trumpa in Melanije tak halo, vsi pa prezrejo, da imamo tudi najbolj seksi policijsko ministrico na svetu, ne le prve dame. To ni v redu.

In ko sem že pri športu: vi že veste, jaz pa vas kot običajno zasledujem v obupnem časovnem zaostanku petih dni: pri meni je šele četrtek prejšnjega tedna. In vas torej sprašujem: je konec tedna končno v skokih nastopil tudi tretji brat, Cene? Tretji Prevc? Obljubljeno je bilo. To res moram videti, to je moja največja in še edina življenjska želja in prosim, da se s tem pohiti; se ve, zakaj. In seveda morajo biti tam na skakalnici vsi trije. Skakalci bratje Prevc, Slovenija. Gledalci bodo mislili, da halucinirajo. Da je morda tako onesnažen zrak, da imajo privide. Že ko so si ogledovali dva brata Prevc na vrhu skakalnice, so bili nekateri nekoliko zaskrbljeni, treh ne bo nihče prestal brez posledic.

Seveda je osnovni pogoj, da nastopijo vsi trije v paketu, to trenerju res polagam na srce. Lepo bi bilo, ko bi vsi trije, še preden nekatere okoli njih vrže, uvrščeni tudi v finale. Leteči slovenski cirkus bratov Prevc. Noro. Skupaj z vami sem polna upov. Držimo pesti!

Zadnje čase sem spet videla nekaj tako ali drugače atraktivnih dokumentarcev. Ljudje bi nasploh morali bolj gledati dokumentarce, tega tudi nisem napisala prvič. Med najbolj odbitimi je seveda Selfie, dokumentarec znamenitega filmskega režiserja Vincija Voguea Anžlovarja: Babica gre na jug, Poker, Oko za oko in še mnogo drugega. Mož spet ni razočaral. Izdelek je normalen le na prvi pogled, na vse naslednje je odštekan, kot si pričakoval in upal; kot njegov avtor. Vinci si je zaželel nove pozornosti občinstva, brez tega njemu ni živeti, in odločil se je, da se predstavi gledalcem skozi oči njegovih prijateljev in dobrih znancev, ki v kamero opisujejo, kaj si o Vinciju mislijo in kako ga vidijo. Vincijevi prijatelji so tako rekoč po spisku vsi najbolj atraktivni moški obrazi slovenske scene zadnjih tridesetih let in je kaj videti in slišati. Začne se z Jonasom in Magnificom in potem naprej po spisku, odjavna špica filma je natlačeno polna slavnih imen kot v kakšnem hollywoodskem visokoproračunskem filmu. Slavna imena slovenske zgodovine scene so atraktivna že sama po sebi. Pri tem pazijo, da se čim bolje predstavijo, priložnost je tudi zanje več kot mikavna. In se trudijo. Trudijo se kot živali, čeprav se na prvi pogled in opazovalcu zdi, da govorijo kar tako, spontano. Pomota. Vse je skrbno preračunano na učinek, do zadnje vejice.

Punc je med nastopajočimi le za vzorec, kvečjemu Anžlovarjeve tri žene in nekaj malega otrok. Na izstopajočem mestu je seveda Inti Šraj. Inti je prava fatalka, tudi v Vincijevih očeh, in to se vidi in ve.

Ni še tako dolgo, kar so predvajali enega od slovenskih gorniških dokumentarcev. Slovenskih himalajcev je zelo veliko in posneli so nam že veliko dobrih in odličnih, vsakič pa zanimivih filmov. Zadnjič je bilo na sporedu na nacionalki, kako so se fantje lotili Broad Peaka, slavnega osemtisočaka iz pakistanske smeri, in začudeno smo med alpinisti uzrli tudi Bojana Šrota in Bogdana Biščaka. Slovenski politiki ne uideš več, tudi če se skriješ na Himalajo. Pretresljivo odkritje. Avtor pa je kdo drug kot Viki Grošelj.

Začnem lahko najbrž tudi z božičnimi in silvestrskimi željami, ne zase, seveda za televizijske osebnosti in obraze. To pot naj nacionalko zaprosim, naj zdaj ob praznikih pokloni nekaj miru enemu svojih najpogostejših in najbolj trdovratno zaposlenih obrazov. Malu miru torej za čednega fanta z melanholičnim obrazom in valovitimi temnimi lasmi, takega, v katerega se rada zaljubljajo melanholična dekleta, za Matijo Krečiča, violinista. Kar naprej mora biti v TV-studiu nacionalke, kjer nas v velikem planu najprej pogleda s pogledom, ki nikakor ni enoznačen, ampak v prvi vrsti pomenljivo mil, in nam odigra lepo melodijo. V redu, nekaj taktov lepe melodije. Resda je teh okrasnih fantov in deklet iz različnih dejavnosti na ekranu več in njihovo pojavljanje je nasploh nekaj skrivnostnega (in vsekakor pozitivnega, seveda, vsekakor pozitivnega, čeprav tega ni mogoče obrazložiti z zelo preprostim besednjakom). Ampak najbolj utrujen in znucan od vseh je pa zagotovo Matija, zato prva želja: najdimo mu že končno naslednika! Ker je tu božič, bi lepo zazvenele mehke, pa hkrati mogočne orgle, lahko pa zaradi mene izberete tudi drugačen inštrument, talentiranih glasbenikov se hvala bogu pri nas tare. Nak, ne mislim na filharmonike, sem sindikalno ozaveščena oseba.