zarja jana

O boleznih duše ljudje tako težko govorijo! Nikomur ni težko govoriti o zlomih rok in nog, raku, ko govorimo o zlomih na duševnem področju, pa se hitro ustavi. Tabujev in predsodkov je še vedno preveč. A Urška je bila pripravljena spregovoriti in opisati, kako je svojo bolezen in diagnoze doživljala sama. Tako lahko pomaga vsem, ki iščejo pot k sebi. Pa tudi vsem, ki bi radi razumeli bolnike z duševnimi boleznimi, pa jim ne znajo pomagati, ker ne vedo, kaj, kako in zakaj. Urška je topla in srčna, iskrena in prijetna. Kako se je vse skupaj sploh začelo? »Začelo se je z epileptičnimi napadi pri 15 letih, pojavili so se takrat, ko sem bila pod pritiskom.«

Za perfekcionistko je bil pritisk v šoli prevelik. Pred preizkusi znanja je imela tako hude epileptične napade, da so jo morali položiti v položaj nezavestnega. »Ja, pred preizkusi znanja v osnovni, srednji šoli in pred izpiti na fakulteti. Bila sem perfekcionistka in ta pritisk je bil zame preprosto prevelik. Epileptičnim napadom so vedno sledila krajša obdobja depresije. Zaradi obojega sem takrat že obiskovala nevrologe in psihologe. Ko so prišla težja obdobja depresije, mi je že osebna zdravnica predpisala antidepresive. Jaz pa sem si želela poglobljenega zdravljenja, hotela sem vedeti, kaj se dogaja z menoj in zakaj, hotela sem se pozdraviti, ne pa le utišati simptomov depresije.«

Občutja negotovosti so priklicala še bulimijo. »Vsa ta občutja negotovosti in težnja po popolnosti na vseh področjih so me pripeljala še do bulimije. Hrano sem nehala bruhati šele, ko sem zanosila. Ko sem pod svojim srcem nosila otroka, sem vedela, da moram biti odgovorna, da mu tega preprosto ne smem početi. In sem nehala. Čeprav opažam tako pri sebi kot pri strankah (op. a.: Urška kot fitnes trenerka vodi svoj Center Celote v Savinjski dolini), da motnje hranjenja niso nekaj, čemur rečeš adijo, in da se v težjih življenjskih preizkušnjah borimo vedno znova.«

»Terapevti« so bolj škodili kot pomagali. »Iskala sem se. Hotela sem si pomagati. Ves čas so mi ob strani stali moji najbližji. Ko sem bila najstnica, sem z očetom v najtežjih trenutkih vsak dan ure in ure hodila po naravi in se veliko pogovarjala. Oče je res odličen sogovornik. A čutila sem, da potrebujem tudi pomoč ljudi, ki niso čustveno vpleteni v moje življenje. Zelo blizu mi je bil new age, razne duhovne prakse … Ker sem tako hlepela po pomoči, sem preizkusila marsikaj, a sem se ničkolikokrat opekla. Šla sem k tako imenovanim terapevtom, ki so mi bolj škodovali kot pomagali. Takrat še nisem znala dovolj poslušati svoje intuicije, poiskati človeka, ki bi znal poiskati odgovore zame, temveč sem verjela vsakemu, ki mi je obljubljal, da me bo odrešil trpljenja. Danes vem, da se ga lahko odrešim le sama. Seveda tudi s pomočjo nekoga, ki me vodi, mi postavlja prava vprašanja, da lažje najdem svoje odgovore. Zelo mi je žal, da medicina in alternativa ne hodita z roko v roki, da se ne povežeta in tako vsaka s svoje strani pomagata ljudem.«

Manije nisem prepoznala sama. »Depresiji se je pridružila še manija, ki je sama nisem prepoznala. To je obdobje, ko se človeku vse zdi super, prav vse okrog njega je krasno – dobro se počutiš, imaš ogromno energije, veliko lahko delaš, zaradi preobilja energije ti sploh ni treba spati, denar zapravljaš na veliko, jaz sem si v svojem zadnjem obdobju manije meni nič tebi nič pobrila lase … No, takrat se človeku na polno dogaja, okolica okrog njega pa zmajuje z glavo. Ker vidi, da je nekaj narobe. Njim se zdiš čuden, tebi pa se vse zdi v redu. Ko so mi takrat najbližji svetovali, naj grem k zdravniku, nisem vedela, zakaj mi to govorijo. Zdelo se mi je, da je kaj narobe z njimi, ne pa z mano. A ko je spet prišlo obdobje depresije, ko nisem mogla vstati iz postelje, ko me je telo tako bolelo, da sem že mislila, da imam fibromialgijo, sem vedela, da je nekaj zelo narobe z mano.«

Treba bo v bolnišnico. »K temu je pripomogla tudi korona – prej sem po cele dneve delala, v čemer sem uživala – vodila sem vadbe, delala z ženskami, potem sem čez noč ostala sama z vsemi svojimi občutki. Preprosto ni šlo več naprej in odločila sem se, da grem v psihiatrično bolnišnico. Kaj hitro so me, skupaj z zdravili, hoteli poslati domov, vendar sem rekla, da se ne vrnem, dokler se ne bom počutila dobro. Iz moje hormonske slike, ki sem jo pred tem dala izdelati sama, so videli, da je hormonski sistem porušen. K sreči sem dobila res dobrega zdravnika, ki je, po dolgih testiranjih in preverjanjih, končno postavil diagnozo: mejna osebnostna motnja. Z diagnozo sem dobila tudi zdravila, ob katerih se spet počutim odlično. Med mejno osebnostno motnjo in bipolarno motnjo je, glede na simptome, tako malo razlik, da ju tudi zdravniki izjemno težko ločijo.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 33, 17.8. 2021