Šimen Zupančič

Jonasa poznam še z Radia Študent, ko je bil zelo navihan radijski voditelj. Potem je postal velik zvezdnik, večji od samega sebe. Zdaj priznava, da ga je to »odpeljalo« stran od ljudi, v samoto. Zdaj se Jonas vrača. Z normalnim življenjem, z bolj normalnim odnosom do sebe in do drugih. In, ja, ta Jonas mi je veliko bolj všeč kot prejšnji.

Prebrala sem, da boste odvrgli vse stvari, ki jih ne potrebujete več in se jih niste dotaknili več kot deset let. Se lahko prijavim za vašega maseratija, ferrarija, lamborghinija ali kaj je že?

(smeh) Prvič slišim. Aja, lani spomladi sem imel prvi tak napad, da se moram znebiti stvari. Namesto v male oglase sem dal posnetek na Youtube, ker je gledan, in sem res razprodal nekaj osnovnih stvari, ki so mi bile resnično v napoto: stare kitare, na katere nisem več igral, lego kocke, elektroniko, ki se je nabirala pri meni. Hiša mojih staršev na Vrhovcih, v kateri živim, je stara 50 let in se bo zdaj zdaj sesula in zrušila sama vase, prav razpada. Postavili bomo novo. Pripravljam se na blazen stres, treba se bo preseliti in predvsem bo treba pospraviti vso to kramo, ki se mi je nabrala v garaži in po sobah; stvari, ki se jih res nisem dotaknil po deset let. Šlo je tako daleč, da me je to začelo spravljati v slabo voljo. Biljardna palica, ojačevalec za kitaro, vse je najedal zob časa. In vse te stvari sem razdal, da sem se počutil bolje. Pa še jih imam veliko, stare obleke, ki bi se jih rad znebil, ker bomo morali sicer vse to spraviti v kakšno skladišče, ko bomo rušili staro hišo in postavljali novo. Stari dokumenti, še od očeta, ogromno nekih papirjev … čutim, da sem na prelomnici in ne potrebujem več stvari, ki so mi včasih toliko pomenile – nov televizor, recimo. Počutim se zenovsko, budistično, vidim, kako te materialni svet zasužnji. Rad bi se očistil. Razmišljam tudi o preteklosti, o svojem življenju, skušam se spomniti najlepših dogodkov. Razmišljam o tem, kje sem delal napake in kaj bi lahko popravil, kako bi se lahko izboljšal. S tem se zdaj veliko ukvarjam. Razlog je, da sem oče, že več kot deset let. Čutim, da življenje od mene pričakuje, da bom postal modrec svojim otrokom. Začenja me najedati skepsa, ali sem tega sploh sposoben. Začenjam se zavedati, kako majhen sem. Iz Jonasa, ki je bil, skušam narediti boljšega Jonasa. Če se to sploh da! Je rekel v šali. (smeh)

Hm, ali ni to malo pozno? Hčeri sta stari že trinajst in sedem let, vi pa razmišljate o tem, kako bi bili zdaj boljši zaradi njiju. Otrokom postaviš temelje do petega, šestega leta, pravijo. 

To je res, a nikoli ni prepozno. (Jonas utihne in razmišlja.)

Recite zdaj kaj pametnega, modrega.

Postal sem previden glede tega, kaj rečem Slovencem.

Ker?

Ker vidim, da so mi v preteklosti vse preveč verjeli. (smeh) Z besedami, ki jih pošlješ v svet, je treba ravnati odgovorno.

Celoten intervju z Jonasom si lahko preberete v 38. številki revije Zarja.