V berlinskem klubu je dva tisoč ljudi uživalo na koncertu Magnifica, nekaj sto jih je ostalo pred vrati, jaz pa sem, o groza, zamujala na najin pogovor v rodni Ljubljani: lilo je namreč kot iz škafa, Ljubljana je doživljala prometni kolaps, premikali se nismo niti po milimeter. In sem ga poklicala, se opravičevala. »Ni panike, kar v miru, kupujem pijačo za nas.« Nič zvezdniškega, nič vzvišenega, nič pretencioznega ni bilo ne slutiti, ne čutiti in ne opaziti niti med dolgim pogovorom ter po njem, nič prevzetnosti kljub uspehom od Nemčije do Japonske. »Nič, kar je ljudskega, mi ni tuje, v sebi imam vse komponente: lahko bi bil tudi lopov, kriminalec, a zatiram to slo in poskušam biti umetnik!«

Vem, da ste se pred kratkim vrnili iz Guče – slišala sem, da ste tam car.
Ne vem, ali sem v Srbiji car, težko tako govorim sam o sebi. Guča pa je poseben festival, star petdeset let, ki mu je uspelo iz sebe narediti globalno znamko in znamenitost: velika stvar, ta način muziciranja, ki se tam dogaja, je kot odkritje bluza ob delti Misisipija, v črnskih vaseh.

Ampak imajo vas za svojega.
Saj sem svoj (smeh). Nič nas ne ločuje, razen meja, ki smo jih postavili. Sicer pa je tako, kot je bilo vedno. Zelo mi je všeč, da lahko nastopam tam, čutim se del bivšega jugoslovanskega kulturnega in siceršnjega prostora. Meni je zelo težko biti samo v Sloveniji, ne bi preživel, nimam tako veliko odjemalcev: muzikanti smo le odvisni od števila prodanih vstopnic. Pa to glasbo nosim v sebi.
Z njo se vam je pred leti odprla Amerika, pred kratkim pa Nemčija?
Ja, z založbo Piranha iz Berlina. Oni niso tako veliki kot Sonny, so pa specializirani za avtorje, kakršen sem jaz (nasmeh): imajo bolj oseben odnos z menoj, kar mi paše. Evropski avtorji smo bolj kantavtorji in tudi jaz sem ene vrste kantavtor s svojimi principi: če jih ne morem doseči, sem slab in oni to razumejo.

Ob eksplozivni novici o podpisu pogodbe s Sonnyjem se ni dalo priti do vas, bili ste zelo popularni, govorilo se je o blaznih zaslužkih, uspeh je bil konkreten.
Bilo je približno tako, kot da bi v Sloveniji nekdo slišal neki hit, ki bi se veliko predvajal, pa večina ne bi niti vedela, kdo poje. Plošča je izšla v petinpetdesetih državah, od Japonske in Amerike do Rusije …
Ste odtlej finančno preskrbljeni do konca življenja?
Ne, ne, samo en hit oziroma en hit in pol imam za seboj, pa tudi premajhen sem bil za Sonnya. On je primeren za izvajalce, kakršna je Madonna, izvajalce, ki so zelo globalni in komercialno uspešni povsod. Jaz sem bolj zanimiv kot uspešen, od zanimivosti do uspešnosti je pa velik preskok.

Več v Jani št. 37, 14.9.2010