Darja Štravs Tisu

Kakšne so bile priprave na letošnjo akcijo?

Letos je posebno leto, ker smo bili zaradi epidemije koronavirusa veliko doma, zaradi česar sem po drugi strani lahko več treniral, kljub tem, da se ni vedelo, ali bomo sploh lahko šli na pot. Ne glede na to sem se pripravljal, kot da grem. Veliko sem kolesaril –na sobnem kolesu, največ pa zunaj. Letošnjo pomlad je bilo prav zaradi karantene kolesarjenje sploh zelo popularno. Mislim, da sem dobro pripravljen, fizično in psihično.

Med akcijo se z vami ves čas šalijo, vam dajejo težke naloge zato, da je zanimivejša, ampak vi se borite za vsak evro. Vas vmes kdaj prime, da bi zaradi napora odnehali?

Iskreno sem le enkrat zares pomislil, da bi odnehal. To se je zgodilo prvo leto na skiroju, zadnji dan, skorajda tik pred ciljem. Takrat mi je pomagala ekipa. Ob meni so ljudje, ki me v takih trenutkih, ko je glava vroča in misli neprijetne, pomirijo ter mi pomagajo. Sicer pa ni variante, da odnehaš, ker veš, za kaj gre, ker moraš speljati akcijo, če hočeš pomagati otrokom, in to je tista strast, ki te vleče naprej. Pred tabo je cilj. Kakor je težko, moraš gristi. So pa seveda »žute minute«, krize, klanci, nalivi, kakšno prevozno sredstvo, ki sem ga vozil, se je tudi pokvarilo. Presenečenja pa morajo biti in tega se zavedam, da pritegneš več ljudi. Letos ne računamo na rekordne zneske, ker je posebno leto in imajo ljudje že sami dovolj težav. Zato prispevajte, če lahko, po svojih zmožnostih.  

Na poti se vam pridružijo različni ljudje. Koga si letos želite ob sebi, zakaj in kako bi vam ta lahko najbolj pomagal pri zbiranju sredstev?

»Dobro je, da pridejo vipovci, ker potem glas o akciji širijo na svojih družbenih omrežjih in zanjo izve še več ljudi, ki pomagajo. Eni ljudje pa so z mano že pet let, pa ne mislim svoje ekipo, to so ljudje, ki se priključujejo s kolesi in pridejo, ne da bi jih posebej povabil, ker imajo radi šport, dobrodelnost, kar veš, kje bo kdo prišel. Razmišljal sem, da bi jih bilo lepo s simbolično gesto malo nagraditi. Imamo, recimo, ambasadorja za Dolenjsko, Gorenjsko. Vsi so več kot dobrodošli. Tako pripomorejo k uspešnosti akcije. Da ne govorim o spontanih sprejemih, ponekod so se zbrale cele vasi, sprejeme smo imeli ob šolah, vrtcih, tovarnah. To je lepo. Letos bomo pa morali malo upoštevati omejitve, je pač posebno leto.

Zaradi epidemije koronavirusa je bila letošnja pot vprašljiva in še več otrok potrebuje pomoč. Kaj bi še storili, da bi bilo takih zgodb čim manj?

Med najhujšo karanteno, ko nismo smeli iz občin v občino, sem se slišal z Anito Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Moste Polje in povedala mi je, da je letos še več težav. Že za šolo na daljavo mnogi niso imeli kakovostnih računalnikov ali jih sploh niso imeli, več je bilo nasilja zaradi bivanja v majhnih prostorih, kjer sta bila že prej revščina, alkohol, in to slabo vpliva na otroke. Kako rešiti tako krizo v družbi, pa ne vem, država naj pomaga, kolikor lahko.

Na poti se vam vsako leto zgodijo zanimive reči. Nam lahko zaupate kakšno anekdoto iz preteklih let?

Prvo leto sem šel z Goričkega v Piran s skirojem. Takrat so ravno odpirali tunel Markovec in sem bil prvi, ki se je peljal skozenj. To je bila prelomna točka. Drugo leto smo v Razdrtem reševali ovčko, ki se je znašla zunaj ograde in vsa zmedena hodila naokrog. Z ekipo smo pohiteli in jo spravili nazaj na pašnik. Tretje leto smo se vozili s poniji, ki so spomin na naša otroštva. Vratolomen je bil spust z njimi po Črnem Kalu. S kolesi na prestave je tak spust precej varnejši. Ko sem vozil ponija, mi je v spominu ostal tudi Tržič, kjer se mi je pridružil Žan Košir in z mano tudi kolesaril. Prav tako sem užival v družbi profesionalne kolesarke Laure Šimenc. Leto zatem smo imeli z rikšo kar precej tehničnih težav. Eno noč smo prespali v prekrasnem glamping resortu v Mozirju, ampak moja ekipa je imela bolj malo od tega, ker so se vso noč ukvarjali z rikšo in jo popravljali, da sem naslednji dan lahko šel na pot. Potem se je sicer še nekajkrat pokvarila, ampak smo prišli do konca. Lani pa je mojo ekipo boleče porazila ekipa našega programskega direktorja Andreja Voduška Gargamela, ki ima vedno nore ideje. Njegova in moja ekipa smo tekmovali v vožnji na Ljubljanski grad. Prepričan sem bil, da jih bomo premagali, pa nam ni uspelo.«