Jaka Koren

Tudi sama se do pogovora z naravovarstvenico Andrejo Slameršek, predsednico Društva za preučevanje rib Slovenije (DPRS) ter strokovnjakinjo za vsebinske in pravne zadeve v kampanji Rešimo Muro!, nisem ukvarjala s posledicami gradnje hidroelektrarn. Ko ti nekdo takole začne odpirati oči in predstavi vse vidike takšnega megalomanskega procesa, te je v resnici sram, ker si bil tako ignorantski. Pa saj smo bili naučeni, da je hidroenergija zelena energija?!

arhiv A. S.

Pomurci vedo, da ni tako. Več kot 30 let se borijo, da bi njihovo Muro pustili pri miru, spomin na upor proti načrtovanim 12 HE v 80. letih je še kako živ. Ljudstvo je zmagalo, a staroborcem, kot si pravijo, energetiki ne pustijo počivati. Boj še nikoli ni bil tako utrujajoč, z vsemi mogočimi postopki bijejo bitko, pa zmage še ni na obzorju. »Vse smo dokazali, tožbe dobili, a smo kljub temu vedno znova zignorirani. To je tek na dolge proge. Ves sistem deluje tako, da nas izčrpava – z vsemi postopki. Med drugim nad nas pošiljajo inšpekcijo, čeprav imamo kot društvo vsa dovoljenja, ter grozijo s kaznijo 5000 evrov. Energetiki imajo na svoji strani tako sistem kot moč kapitala,« pojasnjuje naravovarstvenica, ki je na lastni koži izkusila njihove umazane prijeme. Prostovoljci, ki bitki za Muro posvečajo svoj prosti čas, o vseh nevarnostih in grožnjah niti ne želijo govoriti, saj se bojijo. Tudi sogovornica prizna: »Če bi imela družino, tega ne bi počela. Je prenevarno.« Ve, kaj govori, saj so energetiki poklicali na pogovor tudi njene starše, češ, naj hčerko že enkrat umirijo. Društvo in odvetnik društva pa sta tudi že prejela nekaj pisem anonimnežev, v katerih ne manjka groženj in umazanih besed.

Slavko Prijatelj

Minister Leben. Kaj si ne morejo zaradi nedavne obljube okoljskega ministra Jureta Lebna, ki je v Veliki Polani ob 16 županih z novoustanovljenega slovenskega dela Biosfernega območja Mura prisostvoval podelitvi Unescovega certifikata programa Človek in biosfera, vsaj malce oddahniti? Zatrdil je, da v njegovem mandatu na Muri ne bo HE. Borci za Muro so opozorili, da je Lebnova izjava zavajajoča, saj je samo zamaknil gradnjo elektrarn na čas po izteku mandata. In da bo v resnici ustavil postopek samo za dotično elektrarno Hrastje-Mota, saj samo zanjo poteka državnoprostorski načrt, spomladi bodo začeli z novim za HE Ceršak. »Vsi postopki za umeščanje HE na Muri tečejo, mi pa si prizadevamo, da se izpolni zaveza iz koalicijskega sporazuma o zaščiti Mure – brez HE. Pozvali smo tudi premierja Šarca, naj se Muro zaščiti za vedno, da se jo v Energetskem konceptu Slovenije opredeli kot izključitveno območje, v katerem HE ne bo možno graditi, in da se energetsko izrabo reke Mure izbriše iz Akcijskega načrta za obnovljive vire energije (ANOVE). Zanimivo je, da smo doslej imeli v Sloveniji razglašena tri Unescova območja, a je morala zgolj tega, ki se tiče Mure, potrditi tudi vlada. Ko so energetiki ugotovili, da biosfera ne pomeni nobenih omejitev in energetskim načrtom grozeče zakonodaje, so soglasje podpisali.« Gre namreč za priznanje ohranjeni naravi, obet za zeleni turizem in lažje kandidiranje za sredstva za trajnostni razvoj. Če se na tem območju zgradijo HE, pa kriterijev za tovrsten status ne bomo več dosegali, posledično bomo izgubili Unescovo priznanje in s tem odpadejo dodatne točke tudi na različnih razpisih za finančna sredstva.

Marko Zupančič

Leben se je tik pred zaključkom naše redakcije odzval na očitke naravovarstvenikov in zapisal, da bo vladi predlagal ukinitev Uredbe o koncesiji za rabo vode in proizvodnjo električne energije na Muri. »Resno jemljem zaveze iz koalicijske pogodbe in svoje poslanstvo za zaščito Mure.« In še: »Obljuba je obljuba.« S tem je tudi Andreja Slameršek veliko bolj zadovoljna in z malce več upanja zre v prihodnost.
Prikrivanje in tožbe. Največja in dokončna zmaga bi bila razglasitev krajinskega parka Mura, vendar bi še vedno morali paziti in »stražiti« reko, tako kot prebivalci ob Soči. »Vedno obstaja nevarnost, da se bo poskušal spremeniti kakšen zakon. Zakon za zaščito Soče, ki prepoveduje gradnjo HE, so hoteli pred leti ukiniti po že dobro znani logiki – med poletnimi dopusti, a je lokalni kajakaš to opazil in še pravi čas obvestil Zavod za varstvo narave. V energetskem zakonu je šlo za zadnji člen, ki edini ni bil poimenovan in je pomenil preklic Zakona za zaščito Soče,« pripoveduje izkušena Andreja Slameršek, nad katero visi pritisk vseh mogočih rokov za različne postopke. Če zamudi zgolj enega, je lahko usodno.
Najprej so jo hoteli energetiki pritegniti na svojo stran, tako da so društvu ponudili sodelovanje pri pridobivanju okoljevarstvenega soglasja za gradnjo HE Mokrice na Savi. »Mi bi sodelovali pri monitoringu, načrtovanju nadomestnih habitatov, omilitvenih ukrepov – vse so nam ponudili, mi pa od zakonodaje, ki zagotavlja minimalne standarde, nismo želeli odstopiti. Potem so nas razglasili za sovražnike in nato niso dovolili vpogleda v ihtiološke študije, obrnili smo se na informacijsko pooblaščenko.« Ker gre za informacijo javnega značaja, so bili seveda upravičeni do vpogleda v študije, a je družba Hidroelektrarne na Spodnji Savi tožila informacijsko pooblaščenko in hkrati na upravnem sodišču zahtevala odredbo, da do študij ne smejo. Po treh letih pravdanja so do študij za HE Mokrice le prišli. »Te kažejo, da nič ne deluje: da izginjajo ribe, da njihovi omilitveni ukrepi, ki jih ponujajo kot rešitev, ne delujejo. Ker so vedeli, da so študije obremenjujoče, nam jih niso hoteli pokazati. Zanje je Zavod za ribištvo tudi pisal mnenja k posegu gradnje HE Mokrice in ves čas vztrajal pri negativnem mnenju. Na koncu se je pod soglasje, pod katerega se običajno podpiše strokovni tim, podpisal samo en človek – direktor Zavoda za ribištvo Dejan Pehar.«
Bomo brez elektrike?Četudi bodo zgradili vse načrtovane HE, ne bodo mogli nadomestiti Termoelektrarne Šoštanj ali krške nuklearke. »Imamo 22 velikih in 500 malih HE, od tega devet elektrarn na Dravi proizvede 70 odstotkov vse hidroenergije, načrtovane HE bodo prispevale skupaj 10 odstotkov energije, ob pogoju, da ni hidroloških suš. Slovenija trenutno proizvede več energije, kot je porabi, s presežki pa se trguje na zunanjih trgih. Interes naše države naj bi bil, da postane trgovanje z energijo ena naših glavnih gospodarskih panog. Poleg tega nas skrbi že slišana želja za prihodnost, da se bodo hidroelektrarne privatizirale. To je naša 'vizija'. Evropa ima več kot 40 odstotkov presežka električne energije in nova energetska uredba govori o skupnih projektih. Avstrijske elektrarne, ki nam jih dajejo za zgled, 75 odstotkov energije proizvedejo z obnovljivimi viri energije, nihče pa ne pove, da ob hidrološki suši uvažajo energijo iz termo- in nuklearnih elektrarn sosednjih držav. Ob tem vedenju avstrijsko nasprotovanje nuklearnim elektrarnam izpade povsem neresno.«
Naravovarstveniki, ki se borijo proti gradnji novih HE, kot alternative ne navajajo drugih načinov pridobivanja energije, temveč nas opozarjajo na nujne ukrepe za zmanjševanje in učinkovito rabo energije. Ob promociji električnih avtomobilov in toplotnih črpalk? »Električni avti so glede energije zelo vprašljivi, saj še v mirovanju trošijo energijo, problem je tudi odlaganje njihovih odpadnih baterij. Stopamo v povsem napačno smer. Že eden naših bivših ministrov za energetiko, dr. Mihael G. Tomšič, je dejal, da bi lahko samo v gospodinjstvih z energijsko varčnejšimi aparati zmanjšali porabo elektrike za kar 50 odstotkov, energetska prenova objektov lahko zmanjša porabo energije za 70 ali celo 80 odstotkov. Zelo velik problem je promet. Tega bi se morali lotiti celovito in sistemsko!« Ena HE na Savi nam pobere od 150 do 200 hektarjev kmetijskih zemljišč. »Gre za velike izgube! Da o pitni vodi zaradi nepredvidenega obnašanja podtalnice kot posledice gradnje HE ne govorimo. Zaradi hrane in vode bomo v vojni, brez elektrike se bomo znašli,« nas izziva sogovornica, ki opozarja tudi na nedopustno tišino državnih organov zaradi ravnanja avstrijskih upravljavcev HE.
Avstrijski strupi in tiha Slovenija.Slovenci se pogosto hrepeneče oziramo čez mejo, češ da se v Avstriji vse da in da tam okoljevarstveniki niso tako glasni. Avstrijci imajo na Muri 30 HE. Se pri nas vznemirjamo za prazen nič? »Civilna družba v Avstriji ima manj pravic in je v slabšem položaju kot pri nas; Slovenci imamo že 150 let staro naravovarstveno zakonodajo, v Jugoslaviji smo imeli celo strožje okoljske standarde, kot smo jih sprejeli z vstopom v EU. Nevladne organizacije imamo boljši položaj, lahko smo stranke v postopkih, medtem ko so Avstrijci komaj lani dobili tožbo na evropskem sodišču, da imajo to isto pravico sedaj tudi njihove nevladne organizacije. Težave imajo z zadnjima dvema hidroelektrarnama, ki se gradita pri Gradcu: ljudje so bili proti, nato pa je prišla na oblast desna vlada, razpustili so stranko zelenih in čez noč izdali (nezakonito) soglasje. Aktiviste odstranjujejo tudi z neprimernimi prisilnimi sredstvi. Demokratična Avstrija? Ne bi rekla. V Sloveniji smo že veliko dosegli, Avstrijci pa imajo veliko bolj uničeno okolje kot mi. Težave imajo s pitno vodo, čeprav smo tudi pri nas zaradi elektrarn že marsikje brez virov pitne vode.«
Naša država bi od Avstrijcev tudi morala zahtevati ustrezno sanacijo škode, ki so nam jo povzročili ob veliki povodnji leta 2012 ter konec oktobra 2018, ko so zaradi napovedi obilnih padavin naenkrat proti nam spustili ne samo preveč vode, temveč so dobro vedeli, da ob enkratnem velikem sunku iz struge iztrga tudi ves zelo strupen mulj. Tega bi sicer morali odlagati na posebne deponije, tako pa so ga spustili po reki navzdol in leta 2012 se je ob poplavah ta kontaminirana usedlina razlila po slovenskih vrtovih in poljih. Analiza te zemlje ni bila nikoli opravljena, opozarja Andreja Slameršek. »Akumulacijskega jezera, ki so ga oktobra lani spraznili, Avstrijci še dva dni niso napolnili z vodo, pri nas pa so bili ogroženi življenja in premoženje ljudi! Najhuje je, da država proti temu ne ukrepa! Avstrijci imajo ob Muri tudi prašičje farme, vse spuščajo v Muro, v kateri so našli tudi sledi antibiotikov, in če bi to zajezili, bi razmere še poslabšali – skupaj z vso mikroplastiko bi se vse samo kopičilo v nevaren toksični koktajl.«
Prepovedane debate.Namesto da bi pri nas energetiki vlagali v sanacijo okolja in obstoječih HE, gradijo nove elektrarne, okoljske probleme pa prepuščajo občinskim javnim komunalnim službam. Kot pri Ptujskem jezeru, grozeči ekološki katastrofi, za katerega vzdrževanje in čiščenje so bile odgovorne Dravske elektrarne, pa so to dejavnost opustile.
Ko ljudje slišijo pričevanja, pojasnila in podrobne razlage naravovarstvenikov, so zgroženi, celo v šoku. Vendar javnosti ni tako lahko doseči, kot si predstavljamo, sploh ob podatku, da je energetski lobi druga panoga v državi po porabljenih sredstvih za odnose z javnostjo. Naravovarstvenikom ponekod javne debate o negativnih vplivih HE celo prepovedujejo  – in to v javnih institucijah!

Kaj se zgodi z reko in porečjem, ko se začne gradnja hidroelektrarne?
Reka Mura se bo za 20 let spremenila v gradbišče, zato bo okolje obremenjeno z olji, pripeljali bodo na tone betona, praktično se bo začelo izmaličenje reke in njene okolice. Posekala se bo vsa vegetacija, utrdile brežine – samo za eno elektrarno je gorvodno od jezu načrtovanih pet kilometrov utrjevanja brežin in tri kilometre dolvodno! Struga se bo poglabljala do dveh metrov, kar pomeni poslabšanje podtalnice, glavnega vira pitne vode. Z gradnjo HE se reko odseka od podzemnih voda. »Na Dravskem polju je podtalnica zaradi HE celo spremenila smer, po gradnji HE Zlatoličje je podtalnica takoj upadla za devet metrov, na Dravskem polju za od dva do tri metre, danes je že na globini 20 metrov in ne kaže, da se bo ustavila. Dravsko polje se zaradi verige HE izsušuje. Podtalnica se je zaradi HE Mavčiče na Savi dvignila za šest metrov, a zopet začela upadati. V državnem monitoringu za podzemne vode je zapisano, da bo leta 2020 podtalnica dosegla prvotno globino, vendar ne povedo, ali bo naprej upadala. Strokovnjaki so opozorili, da se po takem posegu v okolje, kot je gradnja HE, obnašanja podtalnice ne da povsem napovedati. Torej je pri gradnji HE eden ključnih problemov skrb za pitno vodo. Ob Muri pa je še kup starih deponij, ena od njih je pri načrtovani HE Hrastje-Mota, tako bi se po gradnji HE lahko dvignila podtalnica, začelo bi se spiranje deponije in v vsaj petih letih bi bila tam podtalnica močno onesnažena. Hkrati se tam nahaja črpališče za vodo.«
Ko zajezite reko, se s spremembo mikroklime konča tudi njena samočistilna sposobnost, nabira se mulj, ki nase veže toksične snovi, in ko to spustimo po reki, se lahko nadejamo smrti številnih živih bitij, pri poplavah pa prekrije vrtove in polja. »Kmete prepričujejo, da bo HE prinesla tudi možnost namakanja, ampak pozabijo jim povedati, da to ne bo zastonj ter da je namakanje možno že sedaj brez HE, in to ceneje. Še pomembnejše vprašanje pa je, ali bi si iz tega akumulacijskega jezera upali zalivati kmetijske površine.

Zbogom, ribe!
Mulj zabaše drstišča, ribam zamaši škrge, ribiči na Dravi tožijo elektrarne prav zaradi rib, saj jih v Dravi tako rekoč ni. Četudi pomlajujejo zarod, ribe sproti poginjajo. Mura je po raznovrstnosti življa čista nacionalna zmagovalka – v njej živi kar 51 od 76 domorodnih vrst rib (v Soči je samo nekaj čez 20 vrst rib), ima tudi 66 vrst Nature 2000 in osem habitatnih tipov. Je pravi državni biser!
Kako bodo takšno gradbišče preživele ribe? Kam gredo? »Kar izginejo. Ocenjujemo, da bi zaradi HE izginilo od 18 do 19 vrst rib; vrste, ki so v Dravi in Savi že izginile, živijo samo še v Muri, to so sabljarka, velika senčica in črnooka. V Dravi je izginilo že 17 vrst rib, v Savi se napoveduje podobno.«

Naval na balkanske reke
Na rekah po Balkanu se načrtuje 3000 HE, veliki investitorji si manejo roke, naravi pa grozijo nepopravljive posledice. Gre za okupacijo naravnih virov: investitorji pridejo, vzamejo naravni vir, počrpajo vsa sredstva. Decembra so reko Krušico v Bosni ubranile pogumne ženske, saj so z lastnimi telesi 500 dni in noči preprečevale začetek gradnje dveh HE.

Jaka Koren

Zarja, št. 5, 29. 1. 2019