Štiriinpetdesetletni Sigmar Gabriel je zelo vpliven človek. V nemški vladi je podkancler, torej prvi za Angelo Merkel, minister za gospodarstvo in predsednik stranke SPD. A si je kljub temu ob sredah pri šefici Merklovi izprosil prosto popoldne, pa čeprav bo takrat zasedala vlada. Očka Sigmar je tedaj namreč na vrsti, da gre v vrtec po hčerko Marie.

Ohraniti moram stik z resničnostjo! Sliši se skoraj romantično in slika je res čudovita: očka v zrelih letih na pomembnem položaju, ki še po videzu spominja na velikana, in njegova mala ljubljenka, za katero bi storil vse na svetu, celo zamenjal bi jo za Angelo Merkel! A kritiki se niso prav nič raznežili. Mala Marie bo res imela veliko od svojega očka, so zlobno komentirali. Morda jo bo peljal v park, a bo med tem, ko se bo spuščala po toboganu in plezala na gugalnico, gledal stran in z mobilcem v roki skušal ujeti vsako informacijo. Ministrova odločitev ni nič drugega kot zvita poteza za pridobivanje pozornosti javnosti, so se posmehovali. A nemški podkancler ima svojo razlago. »Bodimo si na jasnem,« je dejal, »v vladi ni mogoče delati, če si ne vzameš časa za proučevanje dosjejev ali se ne posvetuješ dovolj s strokovnjaki za posamezna področja. Toda vse to lahko počnem, na primer, tudi med vožnjo. O reševanju težav lahko razmišljam, tudi kadar nisem na delovnem mestu.« In nato dodal: »Za otroke je treba imeti dovolj časa in pomagati partnerju je nekaj nujnega. Prav tako je priporočljivo hoditi v trgovino …, sicer se nam politikom lahko zgodi, da bomo izgubili stik z resničnostjo in ne bomo več prepoznali sveta, v katerem živijo ljudje, ki so nas izvolili.« Da misli resno, je dokazal že kot šef stranke. Ob rojstvu hčerke je vzel trimesečni očetovski dopust. Nadomeščali so ga kolegi, bil pa je, kajpak, dosegljiv po telefonu.

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 2, izid: 14.1.2014).

---