Šimen Zupančič

Polona Pulko je socialna delavka v Celju. Izvenserijska je, pravijo uporabniki – uporabniki je uradni izraz, nekoč bi jim rekli oskrbovanci, varovanci, stranke. Neka uporabnica je ob novici, da Polona odhaja v pokoj, planila v jok. Druga ji je v zahvalo napisala pesem. Ona pa pravi, institucije smo ljudje.

Rada imam izzive. Njen uradni naziv je koordinator obravnave v skupnosti, kar zahteva nekaj razlage. Na kratko bi lahko povzeli z angleškim rekom »it takes a village to raise a child«, vsa vas sodeluje pri vzgoji otroka – vsa vas pa je potrebna tudi takrat, ko rešuješ človeka, ki se je iz teh ali onih razlogov znašel v stiski, v položaju, ki mu sam ni kos. Takrat na pomoč priskoči mreža strokovnjakov, svojcev, prijateljev. In Polona Pulko je tista, ki to mrežo sestavi ter vodi.

Več kot dve desetletji je kot svetovalna delavka delala na šoli s prilagojenim programom, nato je nekaj let preživela v domu starejših občanov – in potem jo je pritegnila koordinacija obravnave v skupnosti, ki se je takrat šele vzpostavljala. »Brala sem, kaj lahko narediš. Rada imam izzive, novosti, in se mi je zdelo, kaj bi lahko na tem področju naredila – službo v šoli sem zapustila zato, ker se mi je zdelo, da so se začele stvari ponavljati, ustrašila sem se, da se bom ukalupila.

Kar videla sem, kako bi lahko to v Celju postavila. Predstavit sem se šla na vse institucije, s katerimi sem nameravala sodelovati. Že iz let na šoli sem imela vzpostavljene mreže. Prve mesece sem hodila s torbo, v kateri sem imela LCD-projektor. Povsod sem jih spraševala, kako oni vidijo sodelovanje. Moj moto je, institucije smo ljudje. Ljudje vzpostavljamo profesionalne odnose.«

Da, pravi, danes, ko se tri mesece pred odhodom v pokoj ozira nazaj, dosegla je, kar si je zamislila. »Kaj sem dosegla? To, da imajo uporabniki občutek varnosti. Za vse sem naredila evaluacijo, da bi tisti, ki pride za mano, vedel, kako in kaj, ne da bi mu bilo treba brati cel spis. To bo moj prispevek k temu, da bo šlo tekoče naprej.« Toda včasih vse sloni na enem samem človeku, in ko ta gre, se stvar sesuje. To me ne skrbi, je odločna: »Zagotovo bo to sprememba za ljudi, a vsem povem, da vsaka sprememba v življenju ni nujno slaba. Prišel bo nekdo, ki bo imel zagotovo drugačen način dela, mogoče jim bo bolj všeč, morda jim bo celo ljubši.«

Občutek varnosti. »Spominjam se gospoda, ki ga je bilo ves čas strah, kako bo urejal stvari – moral je, na primer, na upravno enoto. Dala sem mu listek s svojo telefonsko številko, rekla sem mu, imejte ga pri sebi. Če se vam bo zdelo, da niste razumeli, kaj vam je uslužbenka povedala, me pokličite, pa jo bova skupaj vprašala. Niti enkrat me ni poklical. Ko je imel telefonsko številko pri sebi, je imel občutek varnosti in mu ni bilo treba klicati.« A lepa zgodba ne pove vsega – ne omenja, na primer, tega, koliko dela, koliko časa, koliko truda je bilo vloženega v nastanek tega občutka varnosti.

Takole gre, pravi Polona Pulko, če se želi nekdo vključiti v koordinacijo, je potreben predlog psihiatra, tako predpisuje zakon in brez tega ne gre. »Ni avtomatizma, da bi vsi, ki so prišli v psihiatrično bolnišnico, prišli tudi k nam. Pridejo le tisti, ki si to želijo. To možnost jim predstavijo v bolnišnici, zelo dobro sodelujemo z njo, s psihiatri, socialno službo.« Sprejmejo pa tudi tiste, ki pridejo sami potrkat na njihova vrata, tem pomagajo dobiti zapovedani predlog psihiatra.

»Ko se spoznamo, jim razložimo, kako koordinacija poteka, in se potem odločijo, ali bodo podpisali privolitev v sodelovanje. To ni nujna storitev. Vedno jim pravim, da lahko privolitev kadarkoli prekličejo.«

Z vsakim uporabnikom naredi individualni načrt, kakšni so njegovi cilji in kako jih namerava doseči. »V njihovem načrtu uporabljamo njihov jezik in izraze. Načrt je njihov. Povem jim, da ga lahko kadarkoli spremenijo. Včasih rečejo, tole sem pa malo drugače mislil/mislila, pa popravimo. Cilj je želja z namero. Moja naloga je, da jim predstavljam možnosti in jih občasno tudi rahlo spodbudim – včasih rečejo, to bi rad, ampak saj ne bo šlo, jaz jih pa vprašam, kaj pa če je možno? Poglejva, kaj se da narediti ... in gremo raziskovat možnosti.« Zveni preprosto, a v resnici je lahko pot do pravega načrta dolga. »V zakonu piše, da ga je treba narediti v treh tednih, a to je misija nemogoče. V treh tednih ne moreš vzpostaviti odnosa,« pravi.

Naslednji korak je sestava multidisciplinarne skupine, ki bo uporabniku pomagala doseči cilj. Psihiater, koordinatorka in strokovni delavec iz enote centra za socialno delo so po zakonu obvezni člani, zraven pa lahko povabijo še druge strokovnjake ali svojce, ki jih določi uporabnik. »Moja naloga je tudi, da ljudi ne naredim odvisnih od sebe. Če misli, da bo samo z mojo pomočjo lahko nekaj naredil – ne. Zmorejo sami. Zelo dobro. A za to se ne odločijo, ker jih je strah narediti korake ali ker nočejo iz cone udobja. Ki praviloma ni prav udobna, a jo vsaj poznajo. Kolikokrat česa ne naredimo zato, ker ne vemo, kaj nas čaka na drugi strani.«

Zadovoljstvo na vrhu. Ali obstajajo tudi brezupni primeri? »Ne bi rekla brezupni. Saj ne, da se sploh ne morejo postaviti na noge, vendar so cilji postavljeni tako, da se gre po korakcih in na koncu praznujemo uspehe. Ko se odločimo, da bomo prišli na vrh gore, gremo lahko naravnost gor, lahko pa naokrog – pomembno je, da pridemo na vrh in vidimo čudovit razgled. Vsaka stvar terja energijo, ampak kakšno je zadovoljstvo, ko dosežemo vrh!«

Več v Jani št. 22, 31.5.2022