Pixabay

Dobila sem zelo jasen odgovor: Ne vem! Z globokim vzdihom, ki bi moral mladi punci dopovedati, da bi pa tu in tam vendarle kaj morala vedeti, sem se odpravila v pravo recepcijo. Joj, ne, časopisov ali česarkoli drugega pa res ne prodajajo. In kje je najbližja trafika, me je zanimalo. Ojej, menda na avtobusni postaji čez cesto, kakšnih petdeset metrov daleč. Nikjer je ne vidim, sem se uprla, saj se je skozi odprta hotelska vrata videlo do tja. Ampak nekdaj je pa bila, mi je zagotovila receptorka, njen kolega pa jo je popravil, da je že nekaj let ni več. Zato pa je kar precej bifejev, v vseh lahko najdeš enako ponudbo. Časopisov pa nimajo. Bo treba kar v market precej daleč proč.

Pa to ni bil edini »ne vem« tisti dan. Na recepciji pred bazenom sem vprašala, ali imajo tudi zunanji bazeni svoje prhe, da se ne bi bilo treba slačiti in močiti v notranji slačilnici. Ne vem, je rekla mladenka, tudi o temperaturi vode ni bila gotova. Še bolj sem jo zmedla z vprašanjem, ali termalna voda tu izvira ali jo od kod pripeljejo (kar ni nič nenavadnega). Tudi tega ne ve, mora vprašati, je rekla z najljubeznivejšim nasmeškom na svetu. Morda pa bi pogledala na internet, kot sem kasneje jaz. Le kje nabirajo te lepe, smejoče se punce, ki znajo morda celo nekaj jezikov, pri tem pa ne znajo nič povedati niti v svojem rodnem? Nisem si drznila vprašati, koliko jim plačajo na uro.

»Ne vem« je zelo pogost odgovor tudi v drugih okoljih, recimo v trgovinah, kjer kar naprej prelagajo izdelke, industrijska psihologija je namreč pogruntala, da je to dober način za povečevanje prodaje. Kupec besno išče izdelek, ki je bil še prejšnji teden na polici levo od vrat, zdaj pa je na drugem koncu trgovine, na poti do tja pa je še veliko blazno privlačnih izdelkov v akciji, ki jih bo morda v stanju neprištevnosti zmetal v voziček. Najbrž sodi v premeteno prodajo tudi to, da izdelki niso preveč logično razporejeni – če torej iščeš sladko čilijevo omako, ni na polici z eksotičnimi živili in začimbami, ampak na pultu, kjer pečejo pristne domače krače. Kar ni kakšna posebna eksotika, sem se pritožila dami, ki je zlagala meso v pečico, pa mi je pojasnila, da nima ona nič s tem. K čemu pa se sploh je tista, kako ste že rekli, omaka? No, pa pustimo čili, bi mi morda lahko namignila, kje je marcipan? Ne vem, je kakopak rekla, po njenem ga sploh nimajo. Obletela sem vse police, kjer bi naj ta preklemanska reč bila, od slaščic, pripomočkov za peko, oreškov, dekorativnih izdelkov za krašenje tort – nič. Trgovka za blagajno mi je potem povedala, da marcipan vsekakor imajo, ker obstaja cena, ne piše pa, kje je. Na koncu sem ga odkrila (ko sem zagnjavila še dve trgovki, ki ste mi rekli »ne vem«) med drobtinami in prepečencem, tudi bio čokolada je bila v  bližini.

Več v reviji Zarja št. 24, 11. 6. 2019.