Zdravnica, ki je odraščala na kmetiji v Kotah pri Velenju, kjer tudi danes živi družina Janša, je leta 2007 prav za Jano pristala na svoj prvi intervju v medijih. V njem je povedala, kako je spoznala svojega moža, in se kot popolna neznanka predstavila Sloveniji. V drugem intervjuju pred letom in pol je kot žena predsednika vlade in mama njunega Črtomirja dostojanstveno zavrnila morbidne govorice o psihičnih motnjah, nasilju in poskusih samomora v družini ter sinovem downovem sindromu, tokrat pa ponosno stoji ob strani svojemu možu in razkriva, od kod jemlje moč za gorečo podporo in za življenje brez moža z dvema majhnima otrokoma, še ne enoletnim Jakobom in še ne triletnim Črtomirjem. »Krivica je prevelika in zaradi nje ne morem molčati,« je prepričana Urška Bačovnik Janša.

Danes kot žena političnega zapornika vso energijo usmerjam v to, da bi otroka čim manj občutila Janezovo odsotnost. Tako kot ob tistih govoricah nisem mogla verjeti, da je kdo zmožen take podlosti, tudi sedaj ne morem razumeti, da se lahko dogaja kaj takega.

V časih, ko je bil vaš mož predsednik vlade, ste bili do medijev precej zadržani in ste v glavnem odklanjali intervjuje, razen redkih izjem. Zakaj ste se sedaj odločili spregovoriti glasneje kot prej?

Teme, ki so vas takrat zanimale v povezavi z mano, so se izčrpale že v enem intervjuju. Nisem imela občutka, da vam lahko povem še kaj bistveno novega o sebi. Tudi drugega intervjuja in fotografij z otroki ne bi bilo, če ne bi bilo takšne zlorabe naše zasebnosti. To, kar se nam dogaja sedaj, mi ne dovoli molčati, krivica je prevelika.

V vašem čustvenem govoru, ko ste pospremili moža v zapor, ste povedali, da vam je afera Patria kruto zaznamovala življenje. Kako ste to konkretno občutili?

Že šest let ni minil niti dan, da ne bi brali, poslušali ali gledali poročil na to temo. Kolikokrat sem nemo obstrmela in se spraševala, zakaj se nam to dogaja. Vse to javno sramotenje, obtoževanje, natolcevanje, predvsem tistih, ki se »na vse spoznajo,« v resnici  pa ničesar ne znajo. Znova in znova. Naši družini je bilo ukradenega veliko časa.

Nekateri se čudijo, ker tako goreče zagovarjate moža. Vam se zdi to verjetno samoumevno.

Ne, ne zdi se mi samoumevno. Če bi Janez naredil karkoli narobe in bi bili očitki o tej neugotovljeni obljubi osnovani, bi tale zapor povsem stoično prenašala. Ne morem pa nemo sprejemati krivice, ki se nam dogaja, poslušati laži in tiščati glave v pesek. Dejstvo, da je bil mož obsojen in zaprt zaradi obljube, ki ni bila v šestih letih podprta niti z enim samim dokazom, se mi zdi grozljivo. Prav bi bilo, da tisti, ki mu karkoli očita, to tudi dokaže, brez filozofiranja in moraliziranja, zgolj z dejstvi. Pravzaprav se jaz čudim tistim, ki lahko v tako sodbo, ki je po vrhu sploh niso prebrali, verjamejo.

Kljub temu, da je pravnomočno obsojen, niste nikoli podvomili o njegovi nedolžnosti? Na podlagi česa vi osebno mislite, da Janez Janša ni kriv?

Na podlagi česa pa vi mislite, da je kriv?  Prvič, ni nobenega dokaza, in drugič, to ne gre skupaj z njegovo osebno držo in vrednotami. Po desetih letih najinega poznanstva, ki ga zaznamuje iskren, čustveno zelo globok odnos, to lahko mirno trdim. Verjetno ni nikogar, ki bi tako dobro poznal njegovo dušo, njegovo zasebno, intimno plat, njegove dobre in slabe lastnosti. Zelo jasno pa se zavedam njegove javne podobe. Če bi pred leti ostala na študiju novinarstva, bi sedaj delala doktorat iz ustvarjanja in potvarjanja podobe Janeza Janše v medijski in javni sferi.

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 27, izid: 8. 7. 2014).

---