Moji imajo zasluge za veliko heca, smeha in ponosa. Saj vem, da babice nismo vir verodostojnosti; vem, da se nam prevečkrat smilijo; vem, da jim prevečkrat popuščamo; a včasih bi jim z veseljem privoščila vsaj delček otroštva, kot ga je imela moja generacija.

Bilo je pred dnevi. Pride naš tretješolec v nekajurno popoldansko varstvo. Prizna, da matematične domače naloge še ni naredil, ker je imel v času popoldanskega bivanja dve športni dejavnosti. Ni težav, boš pa zdaj. Pa se spravi k delu.

On se ni pritoževal, jaz pa nisem mogla verjeti, koliko računov v slogu 56 – 28 + 39 je moral osemletnik rešiti. Mislim, da jih je bilo približno 20. Kar poskusite vsi vi, ki se zdajle zgražate nad mano! Poskusite brez računala, brez računalnika, skratka na pamet. Zdržema 20 računov! On se ni pritoževal, jaz v njegovi koži bi se. Ampak v redu, če je to cena za to, da se otrok nekoč pozneje ne bo vpisoval na FDV, temveč na fiziko ali računalništvo, potem v redu, naj računa! A zataknilo se je pri naslednji nalogi: iz nekaj dvomestnih števil je bilo treba sestaviti štiri račune. Pol na plus, pol na minus. Pobarvaj z enako barvo in napiši račune, se je glasilo navodilo! Možnosti je bilo več, a menda le ena prava. Meni ni bilo nič jasno. Tudi dečko je bil v dvomih, a se je odločil. Narobe, je zvečer povedal njegov oči. »In kako veš, kako je prav?« sem vprašala sina, sicer učitelja. Preprosto: za vsak novi učbenik in delovni zvezek učitelji dobijo tudi zajeten priročnik z navodili, kako naloge predstaviti in rešiti. In pač preverijo, če je treba.

Končni učinek tega pogovora je bil, da jih je naš dečko doma slišal, ker »…. saj si bil v šoli, saj so vam povedali, kako …« Verjetno res.

Ja, danes se v šolah mudi. Menda je premalo učnih ur.

A ne glede na to – ali je res treba v učbenike in delovne zvezke za tretji ali kateri koli razred pisati naloge, ki jih brez dodatne razlage povprečna babica, ki vse skupaj prvič vidi, ne more rešiti? Pa je priletela ptičica in mi namignila: avtorji učbenikov niso plačani le za pisanje učbenika, tudi dodatna navodila zaračunajo. Šole pa pač kupijo. Če drugega ne, je to ponižujoče za učitelje. Vsaj jaz to tako razumem. Saj niso tako butasti, halo!

Po moji kmečki pameti bi šlo tudi drugače. Kaj, ko bi te in podobne naloge, preden jih natisnejo, dali v reševanje skupini 50 ali 100 učencev? Če jih pomemben del ne bi rešil pravilno, bi bilo sporočilo avtorju jasno: sedi, cvek! Ponovi vajo. Ampak jaz seveda nimam pojma in meni se niti ne sanja, kako zapletenim vzgojno-izobraževalnim smotrom sledijo avtorji naših učbenikov. Pa še čas me je povozil. Nedvomno. Pred kratkim je pogovor v družbi nanesel na naše šolske čase. Delovnih zvezkov ni bilo, učbeniki so veljali desetletje in več. Tudi po 36 nas je bilo v razredu. Imeli smo turnusni pouk, celo triizmenskega. Prva izmena se je začela ob sedmih, druga ob 10.30, tretja ob 13.30. Bili smo baby boom generacija. In še nekaj sem skoraj pozabila: vse do šolskega leta 70/71 smo imeli pouk tudi ob sobotah. Še danes berem obžalovanja, da je z ukinitvijo delovnih sobot izpuhtelo približno tisoč šolskih ur. In res, naši šolarji so po urah še vedno med manj obremenjenimi med učenci v državah OECD in EU. Približno 130 ur na leto manj so pri pouku.

Številke verjetno ne lažejo. A nekaj ne bo v redu – kljub tem »olajšavam « naši otroci šolo zavračajo. Povprečno. Ne marajo je. Povprečno. V resnici se s tem nihče resno ne ubada. Nihče. Pa bi se moral. Bolj kot s tistimi dodatnimi navodili za reševanje nalog, hasapi, pomijami in z učiteljico, ki je v razredu povzdignila glas. Tako zelo smo izgubili občutek za pomembno in nepomembno.

Naš dečko se za zdaj ne pritožuje. Rad hodi v šolo. Celo tako rad, da je pred časom, ko je zbolel, izjavil, da je dobro, da se je to zgodilo med počitnicami in ne med poukom???!!! Hm, mojih genov očitno nima.

Morda pa bo res bolj za fiziko kot za FDV!