Ne mine dan, da se Tina, Nina in Anja, tri dekleta, ki jih je združila podobna usoda, ne bi zahvalile neznanemu darovalcu za nova jetra in za življenje. Medtem ko so začela Tini jetra nenadno odpovedovati in je transplantacijo potrebovala čez noč, so Nino in Anjo zaradi diagnoze avtoimunski hepatitis že v otroštvu postavili pred dejstvo, da se bodo njuna jetra nekoč v prihodnosti verjetno izčrpala in jih bo treba presaditi. Srečale so se v ključnih trenutkih – druga drugi so pomagale prebroditi obdobje strahu in negotovosti pred presaditvijo, danes pa z največjim veseljem priskočijo na pomoč tistim, ki jih taka preizkušnja še čaka. Življenje pa odtlej zajemajo z veliko žlico.

Življenje Tine Belej, ki jo številni Laščani poznajo zaradi projektov, povezanih s kulturo in turizmom (že nekaj let je zaposlena v javnem zavodu STIK Laško), je pred desetimi leti viselo na nitki. »Zadelo me je kot strela z jasnega,« se spominja. Utrujenost je pripisovala vsakodnevnemu stresu. Ko pa je nekega dne opazila, da ima rumene beločnice, je vedela, da je vrag odnesel šalo in je nekaj hudo narobe. Osebni zdravnik jo je še isti večer napotil v celjsko bolnišnico. Preiskave so pokazale, da ji iz neznanega vzroka odpovedujejo jetra in da bo verjetno potrebovala presaditev. Vse se je dogajalo zelo hitro. Tri tedne je v ljubljanski bolnišnici upala na izboljšanje, kar pa se žal ni zgodilo. »Vedno bolj sem bila rumena, zalita – polna vode, pridobivala sem težo, utrujena sem bila pa tako, da bi lahko samo spala.« Presaditev je bila neizbežna, čakanje na čakalnem seznamu sploh ni prišlo v poštev, njeno življenje je bilo ogroženo. Jetra neznanega darovalca so zanjo prišla v enem dnevu! Medtem sta Nina in Anja na svoja čakali malce dlje, tudi zato, ker je bil potek njunih bolezni drugačen. Nina Žitek je za avtoimunskim hepatitisom zbolela že pri šestih letih, vendar do dvajsetega leta ni imela posebnih težav. »Potem pa se je začelo. V telesu se mi je začela nabirati voda, na koži pa sem imela vedno več tako imenovanih pajkovih mrež – razpokanih žilic, ki nastanejo kot posledica slabega delovanja jeter, in krvavitve v trebuhu. « Že leta 2010 so jo poklicali na transplantacijski protokol – preiskave, potrebne pred presaditvijo, vendar se še ni mogla sprijazniti, da bi se ločila od svojih jeter. Njeno zdravstveno stanje takrat na srečo še ni bilo tako kritično, a se je slabšalo. Dve leti pozneje je že čutila, da brez presaditve verjetno ne bo več šlo. »Mama me je naročala še k raznim alternativcem v upanju, da morda presaditev le ne bo potrebna.« A nič ni pomagalo, Nina je bila vse bolj utrujena in izčrpana. Dobila je še sepso in začela je sprejemati neizbežno. Ko so bile vse preiskave za njo, so jo 4. julija 2013 uvrstili na čakalni seznam. »Zlomila sem se in razjokala. Prosila sem boga, naj mi da eno leto, da vse skupaj predelam in se pripravim. Točno leto dni pozneje so me poklicali.«

Anji Garbajs, direktorici projektov v agenciji za vsebinski marketing – PM, poslovni mediji, so avtoimunski hepatitis ugotovili pri petnajstih letih. »Takrat mi je eden od zdravnikov sicer dejal, da ta bolezen običajno vodi v transplantacijo in da se bo mogoče tudi meni to zgodilo, a sem povedano ignorirala in se s tem nisem ukvarjala. Mislila sem si, da bodo gotovo našli primerna zdravila in se bom pozdravila. V najstniških letih so druge stvari pomembnejše in pred drugimi hočeš biti zdrav!« Do osemintridesetega leta je živela skorajda brez težav. V vsem tem več kot dvajsetletnem obdobju je sicer šla nekajkrat v bolnišnico zaradi krvavitev, povezanih s to boleznijo, hujših težav pa ni imela. »Normalno sem živela, veliko sem delala. Potem pa sem pred leti začela zatekati. Dobila sem diuretike, odvečna voda je šla iz telesa in spet sem imela občutek, da je vse v redu.« Po določenem času pa diuretiki niso več delovali. »Od takrat dalje so šle kile gor, izvidi pa navzdol in jasno je postalo, da bo treba nekaj ukreniti.« Ker se je sicer dobro počutila, je na preiskave hodila kar iz službe. Poklicali so jo že po treh mesecih. »Bilo je avgusta in praznovali smo očetov rojstni dan. Zvečer sem izvedela, zjutraj sem morala že na operacijo.« Za čuda mirno in brez panike je preživela noč. »Po operaciji sem se zbudila zadeta, še ves teden sem imela vizije kot iz filma Avatar,« se smeji.

Druga transplantacija

»Med čakanjem na nova jetra sem poskušala vsak dan najbolje izkoristiti. Prihodnosti nisem načrtovala. Eno je življenje pred operacijo, drugo po operaciji,« je pogovor nadaljevala Nina in priznala, da je bilo čakanje precej stresno, poskočila je ob vsaki neznani številki na prenosnem telefonu. »Po pogovoru s kirurgom sem si vzela petnajst minut in se razjokala. Poslovila sem se od svojih jeter in se jim zahvalila, da so zdržala tako dolgo. V operacijsko sobo sem šla umirjena, prepustila sem se. V nekem trenutku sem videla svojega kirurga, kako je v roke prijel jetra, in vprašala sem ga, ali so zame. Prizora, ko sem videla svoja jetra, ne bom nikoli pozabila!« Operacija je potekala brez težav. Po dvanajstih dneh je odšla domov in se prepustila materini oskrbi. Tini in Anji pa se je stanje nekoliko zapletlo. Tinino telo je nova jetra kar dvakrat zavrnilo – najprej po enem tednu, nato pa še po enem mesecu, a so na srečo obakrat s primerno terapijo in odmerkom zdravil telo umirili in spravili v normalno stanje. Od takrat je minilo že deset let in ob podpori zdravil povsem normalno in brez težav živi. Pri Anji pa se je zapletlo že v prvem tednu. »Nastala je zapora arterije – zamašila se mi je žila. Nova jetra niso dobila dovolj kisika in niso mogla dobro delovati. Spet sem zatekala. En mesec so v bolnišnici umirjali stanje.« Obdobje miru ni dolgo trajalo, saj je božične praznike preživela z mrzlico in vročino, morala je na antibiotike. Redno je hodila po doze antibiotika v bolnišnico, tudi večkrat na dan, a stanje se ni umirilo. Še ena presaditev bo potrebna, so ji dejali zdravniki. »En teden sem samo jokala. Nisem si mogla predstavljati, da bom morala vse preživljati še enkrat.« Priznava, da je bila v res slabem telesnem in duševnem stanju. Shujšala je za 20 kilogramov, hkrati pa se je nenehno spraševala, zakaj se to dogaja ravno njej. »Bila sem na prelomni točki – ali se mi bo zmešalo ali pa bom živela.« Odločila se je stoodstotno verjeti zdravnici, da bo naslednjič vse v redu. Naslednja jetra je dobila dve leti po prvi presaditvi. »Ko sem se po operaciji zbudila, sem čutila, da je tokrat vse drugače,« opisuje. »Takoj so me dvignili in mi dali hrano, po dveh dneh sem bila na nogah, v 14 dneh doma in po dveh mesecih v službi. Letos sem praznovala prvo leto s tretjimi jetri in počutim se dobro!«

Hvaležne

Ob težkih preizkušnjah, ki ji prekrižajo pot, se vedno spomni na to, kako močna je bila, da je preživela dve presaditvi. Po vsem tem je nič več ne more vreči iz ravnotežja. »Ne maram več poslušati jamranja,« pravi in življenje zajema z veliko žlico. »Izkušnja močno vpliva na tvoje življenjske vrednote, prioritete se spremenijo. Od takrat se trudim vzeti čas zase,« pravi tudi Tina. Nina, bodoča doktorica, trenutno pa asistentka na fakulteti s področja socialnega dela, se ne obremenjuje več z malenkostmi. »Ne zapletam in zdi se mi, da sem se bolj naučila postaviti meje tako doma kot tudi v službi.« Zaradi jemanja tablet, ki preprečujejo zavrnitev novega organa, so dekleta manj odporna kot drugi, zato se izogibajo prehlajenim in bolnim ljudem, zaprtim prostorom z veliko ljudmi in neurejenim državam. Ampak vse tri poudarjajo, da se ne omejujejo preveč. Poslušajo svoje telo, hodijo v naravo, telovadijo in ŽIVIJO. Kljub strahu, ki so ga preživljale ob diagnozah in presaditvah, poudarjajo, da so vedno verjele, da bo vse v redu. O smrti niso razmišljale, so pa hvaležne za še eno priložnost. »Nisem si znala predstavljati, kako se bom počutila s tujimi jetri v sebi,« zaupa Nina, »pa se je zdelo, kot da so od nekdaj moja, kot da so mi namenjena.« Ko se je po operaciji vračala domov, je šla v cerkev in v zahvalo plačala za mašo, česar sicer ni nikoli naredila. Prvega novembra vedno prižge svečko v spomin neznanemu darovalcu, ki ji je rešil življenje. Anja pa pravi, da svoja jetra vsak dan pozdravi, pazi nanje in jim govori, naj jim bo v njenem telesu čim bolje! »Ja, svoja jetrca crkljamo in jih pogosto božamo,« se nasmehne še Tina, ki darovalcu prvega novembra prav tako prižge svečko. Sicer pa je živeti kakovostno in spoštljivo življenje po besedah naših sogovornic najboljša zahvala darovalcu in njegovim svojcem. »Morda so tudi svojci veseli, da zaradi njihovega ljubljenega človeka nekdo drug živi.«

Želijo pomagati drugim

Vse tri so zelo vesele, če s svojimi izkušnjami lahko komu pomagajo, tako kot so druga drugi. Anja je prek skupne prijateljice spoznala Tino, ki je do takrat že kar nekaj let lepo živela s presajenimi jetri. Njena izkušnja je Anjo pomirila in jo pripravila na presaditev in življenje po njej, zatem pa je v bolnišnici med obema presaditvama tik pred transplantacijo opogumila Nino. Vse tri so v društvu Transplant, ki združuje bolnike s presajenimi organi in njihove svojce. »Vsak se lahko obrne nanje, družimo se in si izmenjujemo izkušnje,« pravijo. Pa tudi same z veseljem pomagajo vsakomur v podobnem položaju. Vprašanj je veliko, negotovosti še več, kljub temu pa, če povzamem Anjo, so transplantacije sodoben pristop. »Medicina napreduje in hvala bogu, da živimo v Sloveniji, kjer imajo na tem področju velike uspehe«.