Foto: Andrej Križ

Dvajsetletna Blejka Anja Šivic je prejšnjo nedeljo v šovu talentov z neverjetno milino in lahkoto izvajala artistično točko na drogu, ob kateri nam je zastajal dih. »Ta šport je smisel mojega življenja,« pravi. Najbolj se boji, da nekoč tega ne bi mogla več početi.

Vsaka predstava je zanjo priložnost za napredovanje, zato je bil tudi nastop v šovu velik izziv, čeprav se nanj ni prijavila sama. »Anja je preskromna, da bi storila kaj takega,« je povedala Mojca Jakopič, lastnica blejskega plesnega kluba Moj klub. Prijavila jo je, ne da bi Anja za to vedela. »Večkrat smo se šalili na to temo, zato na začetku sploh nisem verjela, da so me res prijavili,« pravi mladenka. Prvič je nastopila brez velikih pričakovanj, pripravljena je bila na vse mogoče odzive. O zlatem gumbu za polfinalni nastop ni niti sanjala. »Zato sem bila povsem v šoku, ko se je to zgodilo,« se smeji. Nežno, prijazno in prijetno kodrolasko, sicer rekreativno plesalko ritmične gimnastike in baleta, je ples ob drogu ali »pole dance« povsem očaral pred petimi leti, ko je prišla na brezplačno predstavitev. Še prej pa je v isti oddaji videla točko plesalke Ekaterine, ki ji je bila zelo všeč. Ko je poskusila plesati, je vedela, da je našla smisel svojega življenja.

Razbijanje tabuja. Ekaterina Faskhutdinova je v tem športu pravzaprav orala ledino pri nas. Zlobni jeziki so ples ob drogu namreč najpogosteje povezovali z nastopanjem v nočnih klubih dvomljivega slovesa. Sicer pa naj bi korenine tega plesa izhajale iz stoletja starega indijskega tradicionalnega športa, povezanega z lesenim drogom »mallakhamb«. Kitajci naj bi iz plesa ob drogu naredili pravo umetnost na odru, celo akrobatske predstave. Čeprav je studiev za ples ob drogu v Sloveniji že več, se na Bledu te vadbe, ki dobro vpliva na celotno telo, učijo tudi otroci. »Pri nas so znali ta šport resnično dobro predstaviti. Pred petimi leti je bil še tabu – ljudje se vedno malo bojimo neznanega – zdaj pa je povsem drugače. Moji starši niso imeli nobenih predsodkov. Vsako leto imamo zaključno predstavo, in ko so ljudje videli, koliko truda smo vložili v ples in kako je to lepo, so začeli spreminjati mnenje. Na začetku sem tudi sama pazila, komu povedati, kaj počnem, vsi niso razumeli,« razlaga. Učenje plesa se začne na tleh in postopoma. Ogromno vaj je potrebnih. »Treningi so razdeljeni na ogrevanje, vaje za moč s sklecami in trebušnjaki, in na raztegovanje. Gibljivost je namreč enako pomembna kakor moč. S treningi dobiš občutek, kako prenašati lastno težo, in napredek je hitro viden.« Na drogu Anja trenira štirikrat na teden, zraven obišče tudi kakšno uro baleta in sodobnega plesa. »Če hočem ustvariti točko v svojem slogu, potrebujem plesno znanje,« pravi. »Pole dance se v svetu deli na pole fitnes, pole eksotic in pole art – najbliže sem zadnjemu, moje točke morajo imeti zgodbo, čustva,« razmišlja študentka drugega letnika kineziologije na Fakulteti za šport, ki je dolgo razmišljala o medicini. »Ampak študij medicine narekuje stil življenja, dvomim, da bi se imela čas toliko ukvarjati s plesom. Študij kineziologije pa združuje vse, kar me je pravzaprav zanimalo: šport, rehabilitacijo in medicino, tako da sem čisto vesela, da sem se tako odločila.«

Več v Zarji, 29.11.2016

Foto: Andrej Križ