V Sloveniji je registriranih skoraj tristo petdeset parov, ki leta in leta zaman čakajo na posvojitev. Otrok, ki bi jih bilo mogoče posvojiti, je namreč v naši državi samo od pet do deset na leto. Gotovo bi jih bilo veliko več, če bi socialne službe vsem brezvestnim staršem, ki za otroke nočejo ali ne znajo skrbeti, odvzeli starševske pravice! A tega – kdo bi vedel zakaj – največkrat ne storijo, čeprav je znano, da nekateri biološki starši otroke nekaznovano stradajo, jih pretepajo, po nekaj dni puščajo brez hrane in pijače, privezane za verigo na radiator ali jih celo spolno zlorabljajo.

Včasih jih staršem vendarle, a po navadi le začasno, odvzamejo in jih dajo v rejo. Za naše socialne službe je takrat »problem urejen«, usoda otroka pa navadno za zmeraj zapečatena. Od tam gredo namreč le redki v posvojitev. Celo tisti ne, za katere se biološki starši dneve, tedne, mesece in leta ne zmenijo! To pa očitno za naše socialne birokrate še ni dovolj za odvzem roditeljskih pravic in za oddajo otroka v posvojitev. Pa naj še kdo reče, da so otroci pri nas zares središče sveta.

Po otroka v Moskvo
V Rusiji, ki jo naši birokrati tako radi gledajo zviška, neprimernim staršem otroke brezkompromisno in za večno odvzamejo, če ugotovijo, da zanje ne skrbijo ustrezno. Popravnih izpitov nimajo! Zato ni čudno, da slovenski pari, ki ne morejo imeti otrok, čedalje pogosteje hodijo v Moskvo po težko pričakovane in nadvse ljubljene hčere in sinove. Za ta podvig pa morajo imeti neplodni pari železno voljo, veliko potrpljenja in tudi denar. Vsaj okoli 20.000 evrov. Za otroka sicer ne plačaš, a stroškov je veliko: za prevajalca, odvetnika, za štirikratno pot v Moskvo, za bivanje v ruski prestolnici itd.
Po otroka sta šla v Moskvo tudi Mateja Gris z možem Francetom iz Šentjakoba pri Ljubljani. Najprej sta posvojila danes petletnega Mitjo, čez dve leti pa še danes štiriletno Zojo. »Otroka sta krasna. Zdrava, živahna. Po nekaj mesecih bivanja pri nas sta že govorila slovensko. Najino življenje pa je zdaj, ko ju imava, izpolnjeno. Neizmerno sta naju osrečila in mislim, da midva tudi njiju,« začne.

Posvojitelji iz Moskve se zberejo dvakrat ali trikrat na leto, si dopisujejo, telefonirajo ter so v pomoč in podporo vsem, ki se šele lotevajo tega zahtevnega projekta.

Več v Jani št.24, 15.6.2010