Shutterstock

Nič tako ne pričara prijetnega, domačnega, slovesnega in tudi romantičnega vzdušja kot sveča in njen diskretni plamenček. Posebej priljubljene so dišeče svečke, saj poleg tople svetlobe okoli sebe širijo prijeten vonj – v spalnici, kopalnici, dnevnem prostoru. Spremljajo nas med pojedinami, pred spanjem, med kopeljo, v času sprostitve itd. Izbor dišav je skorajda neomejen, prav tako barve svečk in njihova velikost. Poglejmo, na kaj moramo biti pozorni, ko izbiramo tiste najbolj prave zase in za naš dom.

Vonji in njihov učinek

Prijeten vonj v prostoru ni edini razlog, da prižigamo dišeče svečke. Vonj ima tudi neposreden vpliv na naše čute. Tako je znano, da vonj sivke pomirja, jasmin sprošča, agrumi osvežujejo in krepijo zbranost, vanilja vzbuja občutek domačnosti – to je le nekaj najbolj znanih učinkov vonjav. Pri izboru arome svoje zagotovo doda tudi naš osebni okus. A pri tem bodimo previdni: četudi nam je vonj vrtnice še tako všeč, v kuhinjo ne sodi. Kakor tudi drugi cvetni vonji ne, saj se ne ujemajo dobro z vonji živil in hrane.

Kaj odloča o kakovosti dišeče svečke?

Aroma je pri dišeči svečki seveda prva, ki pritegne našo pozornost. Nič manj pa niso pomembne sestavine, iz katerih je svečka narejena. O kakovosti svečke odločajo tako vosek kot dišava in barvilo. Znamka izdelovalca je lahko zagotovilo za kakovost, še bolje pa je, če ima izdelek oznako neoporečnosti, saj nam le to zagotavlja, da bo svečka dobro gorela, se ne bo kadila in dodane snovi ne bodo škodovale našemu zdravju.

Sintetične in naravne dišave

Vosek odišavljajo na dva načina – s sintetičnimi aromami ali z naravnimi aromati. Zadnji so cvetni, sadni, zeliščni in lesni izvlečki. Vonji, ki nimajo naravnega izvora, pa morajo biti sestavljeni umetno. Prednost naravnih eteričnih olj je, da imajo precej intenzivno aromo. Vendar naravne esence niso zmeraj na voljo. Jabolčnega vonja denimo ni mogoče pridobiti neposredno iz jabolk. Tudi nekatere druge naravne vonje pridelujejo sintetično, saj jih v naravi ni v izobilju, npr. sandalovino ali mošus. Sandalovina je bila prav zato, ker je tako priljubljen dodatek parfumov, skoraj iztrebljena.

In kaj je boljše – naravni izvleček ali umetno ustvarjena dišava? Odgovor ni preprost. Če so sintetično pridobljene dišavne molekule izdelane kakovostno, se od naravnih komajda razlikujejo, v sami dišavi pa povsem dobro in nemoteno uživamo. Dejstvo je, da lahko občutljivi ljudje in alergiki slabo reagirajo tako na umetne kot na naravne dišave v svečkah. Občutljivost se kaže v obliki glavobolov, utrujenosti, smrkanja ali splošnega slabega počutja. Prav tako niso vsega krive samo dišave – poleg arome se iz svečk širijo v prostor tudi različni dodatki, kot je fin prah, saje in formaldehid. Nakup najcenejših dišečih svečk zato morda ni najpametnejši. Najcenejši materiali lahko med zgorevanjem izločajo celo strupene snovi.

Voska je več vrst

Vosek se od voska razlikuje. Najpogosteje – posebej pri cenejših svečkah – uporabljajo parafin. Ta je relativno poceni, vendar je najverjetneje glavni krivec za izločanje nezdravih plinov, ko se med izgorevanjem spreminja v saje. Rastlinska alternativa se imenuje stearin in je pridobljena iz palmovega olja ali kokosove maščobe. Okoljsko ozaveščeni pa vedo, da je prav zaradi večje porabe stearina prišlo do dodatnega iztrebljanje pragozda. Stearinske sveče so v primerjavi s parafinskimi trdnejše in se topijo šele pri zelo visokih temperaturah. Na tržišču so tudi svečke iz mešanice stearina in parafina.

Ob klasični ponudbi sveč se v zadnjem času pojavljajo veganske sveče iz sojinega ali oljčnega loja. Te so biološko razgradljive in pri gorenju ne izločajo strupenih saj ali dima. Najdražji vosek je čebelji, ki je tudi najbolj naraven material za izdelavo sveč. Prepoznamo ga po značilni rumeni barvi. Imajo pa sveče iz čebeljega voska praviloma precej zasoljene cene.

Postopek izdelave

O kakovosti sveče ne odloča le vosek. Še pomembnejši dejavnik je sam postopek izdelave, ki vpliva tudi na to, kako dolgo in enakomerno bo sveča gorela. Najcenejši postopek je stiskanje, pri katerem se uporablja vosek v prahu. Pri visokem pritisku se ta prah stisne, vendar se pri tem ni mogoče izogniti nastajanju drobnih zračnih mehurčkov. Zaradi njih je sveča sicer lahka, gori pa neenakomerno in precej hitro dogori. Ulite sveče so narejene z ulivanjem segretega, utekočinjenega voska v kalup. Tako izdelane sveče so precej težje, kakovostnejše in gorijo enakomerno. Tradicionalni način izdelovanja sveč pa je zahtevnejši: izdelujejo jih plasteh, in sicer tako, da svečo zmeraj znova pomakajo v vroč in tekoč vosek, dokler ne dobi končne oblike in trdote. Taka sveča gori zelo počasi. Nekoliko poenostavljeno lahko torej rečemo: težja ko je sveča, boljša je njena kakovost.