Januarja letos je zavrelo med mamami v nekem norveškem vrtcu blizu Trondheima: ravnateljica jim je sporočila, da odpoveduje tradicionalno pustno maškarado, ker ta menda utrjuje spolne stereotipe, saj veste, fantje so oblačijo v pelerinaste superjunake, punčke pa v puhaste princeske. »Menimo, da ni skladno z našimi vrednotami, da bi prirejali dogodek, pri katerem se zdi otrokom pomembno, da se umestijo v specifične spolne vloge.« Nekatere mame so majčkeno podivjale. Druge so skomignile: to je pač Norveška, dežela, kjer žensko emacipacijo jemljejo presneto resno.

In moško tudi.

Ne trdimo, da so razmere med moškimi in ženskami na Norveškem urejene idealno. Moški so še vedno precej bolje plačani od žensk. A Norvežani se trudijo. Zelo se trudijo: v 169-članskem parlamentu imajo okrog štirideset odstotkov žensk, tudi sedanja premierka in finančna ministrica sta ženski. V upravah podjetij je zapovedano razmerje štiri ženske na deset članov. In že pred časom so ugotovili, da moraš, če hočeš resnično enakopravnost, stvari urediti tudi doma, pa so tako leta 1993 po švedskem vzoru uvedli pappapermisjon, očetovski dopust. Po rojstvu otroka oba starša dobita dvotedenski porodniški dopust, nato pa imata na izbiro 46-tedensko porodniško s stoodstotno plačo ali 56 tednov z 80-odstotno plačo. Kako si razdelita ta čas, je prepuščeno njima, država zahteva samo, da si od tega oče vzame najmanj štirinajst tednov (začeli so z deset, prišli na dvanajst in slednjič na štirinajst tednov). Ta del ne more preiti na mamo, če si moški ne vzame očetovskega dopusta, teh štirinajst tednov zapade.

Pred uvedbo zakona so si le trije odstotki moških vzeli očetovski dopust, zdaj jih pappapermisjon izkoristi več kot devetdeset odstotkov. So vsi zadovoljni? Seveda ne – desnica bi raje imela davčne spodbude namesto »predpisanih obveznosti državnega feminizma«, levica pa je predlagala, naj se porodniški dopust razdeli na tri dele: enega izkoristi mama, drugega oče, za tretjega pa se skupaj odločita, kateri ga bo izkoristil. Vsekakor norveški očetje preživijo velika časa s svojimi potomci. In vsem se zdi to povsem normalno. Za podobne rešitve so se potem ogrele še Islandija, Nemčija, Portugalska in Francija.

In če se že gremo enakopravnost, so rekli, pa naj vojaški nabor velja tudi za ženske. In tako od leta 2013 lahko v vojsko vpokličejo tudi ženske. Vsaj teoretično. V resnici Norveška nima velike potrebe po vojakih. Ali vojakinjah. Na svetovnem indeksu miru veljajo za najmiroljubnejšo državo na svetu.

Zakaj bi čakali? Človeške pravice so vzeli že pred večino držav. Od leta 1854 ženske lahko dedujejo tako kot moški. Od leta 1863 jih zakon ne obravnava več kot mladoletne osebe. Leta 1884 je 171 najuglednejših Norvežanov ustanovilo organizacijo za pravice žensk, ki se je uspešno borila za ženske pravice do izobrazbe, do dela, do volilne pravice. Danes se za pravice žensk zavzema Norveški ženski lobi.

Norveška je bila prva država na svetu, ki je aktivno uveljavljala zakon o zaščiti pravic gejev in lezbijk, in druga na svetu, ko je leta 2003 legalizirala partnersko zvezo istospolnih parov. Od leta 2009 dovoljujejo istospolne poroke z enakimi pravicami v istospolnih in heterospolnih zakonih.

Kdor prej pride, prej vlada: že leta 1990 so naredili red tudi pri svojih kraljih, takrat so namreč popravili ustavo, ki zdaj predpisuje absolutno primogenituro, se pravi, da prestol deduje najstarejši kraljevi otrok ne glede na spol, a ker to ni retroaktivno, za tiste, rojene pred letom 1990 velja, da ima sin prednost pred hčerjo, in bo torej sedanjega kralja Haralda V. nasledil sin Haakon – od njegovih dveh otrok pa je deklica starejša in se torej Norvežanom nekoč obeta kraljica.

Ahhhh, kje so že časi, ko so imeli norveški kralji še romantična imena, kot so Harald Svetlolasi, Haakon Dobri, Halfdan Črni, Magnus Bosonogi, Harald Modrozobi … Pri kraljicah so pokazali bistveno manj domišljije, čeprav smo zasledili Sigrid Ošabno (ženo Sveyna Razcepljenobradca). Ki je morala biti absolutno očarljivo bitje. A nekateri trdijo, da je pravzaprav izmišljena.

Norveška, danes domovina dobrim petim milijonom ljudi, je bila poseljena že od pradavnine. Danes ima 86 odstotkov prebivalcev vsaj enega starša, ki je bil rojen na Norveškem, štirinajst odstotkov pa je potomcev priseljencev ali njihovih otrok. Sveži pritok priseljencev bo razmerja nedvomno spremenil. A še ne tako dolgo nazaj je bila Norveška revna dežela, iz katere so se predvsem izseljevali – v 19. stoletju je veliko Norvežanov odšlo v ZDA in Kanado – in so potem leta 2006 ugotovili, da je ameriških Norvežanov več kot tistih v domovini.

Skoraj, a ne čisto: danes sodi Norveška med najbogatejše države sveta, predvsem po zaslugi nafte, ki so jo odkrili leta 1969 in je postala donosna v začetku osemdesetih – ker je vzpostavitev naftne industrije v deželi zelo draga zadeva, je šele takrat začel pritekati dobiček. In potem so Norvežani naredili nekaj absolutno osupljivega: namesto da bi si naftne dobičke razdelila peščica pujsov pri koritu, kot je red in navada, so ustanovili Vladni pokojninski sklad, državni naftni sklad, ki je zelo strogo reguliran in ima poleg tega, kar se vanj nateče iz nafte, tudi številne druge naložbe. Ko bo nafte zmanjkalo, bo sklad še vedno bogat, saj ima naložbe razpršene po vsem svetu – v okrog 9000 podjetjih v 75 državah. To je največji tovrstni sklad na svetu, vreden okrog 830 milijard dolarjev, in ima več kot odstotek vseh svetovnih delnic, s katerimi se javno trguje.

Tole je posebno pri tem skladu, nočejo slepo grabiti denarja, postavili so jasna etična pravila, v kakšna podjetja vlagajo: ne kupujejo delnic podjetij, ki so neposredno ali posredno vpletena v kršitve človekovih pravic ali podjetij, ki izdelujejo dele za jedrsko orožje, prodali so vse deleže v tobačnih tovarnah. Umaknili so se tudi iz podjetij, ki proizvajajo ali prodajajo palmovo olje, saj zaradi nasadov palm izsekujejo gozdove, kar povzroča klimatske spremembe. Ne vodi jih politika, zatrjujejo, gre le za to, da gledajo petdeset do sto let naprej. In opustošen planet pač ne prinaša dobička. Malo pa na njihovo naložbeno politiko verjetno vpliva tudi to, da jim javnost gleda pod prste. Nočejo pa se odpovedati vložkom v tehnološka podjetja, ki izdelujejo tehnologijo za prisluškovanje ali nadzor.

Norveška ni članca Evropske unije – vstop so Norvežani zavrnili kar dvakrat, na referendumih leta 1972 in 1994 (ne je obakrat zmagal le za las) – so pa v schengenskem režimu. In imajo dostop do evropskega trga, ne da bi jim Bruselj dihal za ovratnik. Sprejeli so le kakšne tri četrtine evropskih predpisov. Čeprav imajo predstavnke v vseh evropskih institucijah, ti tam nimajo nobene besede. »Norveška opcija« se pravi temu njihovemu »skoraj-a-ne-povsem« pristopu k Evropski uniji in posebej Britanci nanje škilijo z zavistnim očesom. Tudi sami bi bili radi skoraj-a-ne-povsem in norveška opcija se jim zdi dobra, čeprav ne poceni rešitev, tudi Norvežani namreč krepko prispevajo v evropsko blagajno.

Risa z veseljem oddam: nezaposlenost je nizka in davki ubijalski, vendar ima dežela brezplačno javno zdravstvo (zobozdravstvo pa je brezplačno le za otroke), svobodo tiska, ki ji jo zavidajo povsem svetu, in malo korupcije – a očitno več, kot so mislili, kar dokazujejo dokumenti o podjetjih v Panami.

Zgledno so poskrbeli tudi za laponsko manjšino, le da je idilika ostala predvsem na papirju, v praksi pa po zaščitenih laponskih ozemljih, namenjenih paši severnih jelenov, rade posegajo različne vladne organizacije, od vojske, ki potrebuje prostor za manevre, do različnih podjetij, ki hočejo tam speljati ceste, graditi predore, kopati rudnike ali postavljati vetrnice za energijo. Severni jeleni in Laponci pa so vse bolj odrinjeni in samo še deset odstotkov Laponcev se preživlja z njihovim tradicionalnim poklicem, rejo severnih jelenov. Tudi dobronamerni okoljevarstveniki pri Laponcih niso priljubljeni: »Probleme nam povzročajo. Orli, risi in rosomahi jedo naše živali, okoljevarstveniki pa mislijo samo na to, kako bi te roparje zaščitili. En sam ris ubije po sto severnih jelenov na leto. Izgubimo vsako deseto žival, pa ni nič slišati o trpljenju severnih jelenov Kolikokrat sem že našel na krut način ubitega jelena. Nekoč sem zasačil risa, ki je žrl samico severnega jelena, ko je ravno rojevala,« se pritožuje laponski pastir. Le malo vpliva imajo na svojo prihodnost, pravijo Laponci, čeprav so njihova ozemlja, naravni viri in kulturna dediščina zaščiteni z zakonom. Žal samo teoretično. Laponcev je samo še 60-100.000, pa še ti so vedno bolj ponorveženi, se pritožujejo.

Čas za moralni obračun: pred zadnjim navalom islamskih ubežnikov so priseljenci na Norveškem – največ je Poljakov in Švedov, sledijo jim Somalci, Litvanci, Pakistanci, Iračani – poročali o toplem sprejemu in dobrem odnosu domačinov do njih. Lani se je ministrska predsednica opravičila Romom za slabo ravnanje pred, po in med drugo svetovno vojno. Obljubila jim je tudi odškodnino. Erna Solberg sicer vodi desničarsko koalicijsko vlado, a ženska tega očitno ne razume kot pravico do nacionalizma in rasizma, pa je v svoji nevednosti dejala tole: »Čas je za moralni obračun s to temno platjo naše zgodovine. Država priznava svojo odgovornost za storjene napake in krivice, prizadejane norveškim Romom.«

Hecna ženska, res.

Le ločitev cerkve od države Norvežanom nekako ne gre od rok, čeprav so se k ločevanju končno spravili leta 2012, proces še vedno ni končan. In zato še vedno velja, da mora biti več kot polovica vladnega kabineta pripadnikov norveške evangeličanske cerkve. In seveda morajo biti evangeličani tudi kralj in njegova družina. Kralj ima danes samo še ceremonialno vlogo in nobene resnične oblasti, kraljeva družina pa je pomembna predvsem za tabloide, le da ti z njo že dolgo niso imeli pravega veselja – zadnji škandal so imeli konec devetdesetih, ko se je princ Haakon zaljubil v nemodrokrvno! samohranilko! in oče njenega sina je bil obsojen zaradi razpečevanja mamil! Groza in strah in ogorčeno ljudstvo! A ta velika ljubezen se je končala z veličastno poroko leta 2001, Mette-Marit je zdaj vzorna princesa in mati prestolonaslednikovih otrok.

Ljubezen se diskretno stopi z ozadjem: ljubezen Norvežanov do okolja je legendarna – ampak kdo pravi, da mora biti čisto okolje drago? Ali zastonj? Norvežani so odkrili, da je mogoče z varstvom okolja tudi zaslužiti – in zato strastno uvažajo odpadke. Sežiganje odpadkov je zelo donosen posel in oni imajo velike peči. Ko so na primer v Oslu gradili peč za sežiganje odpadkov, so s pogledom, uprtim v prihodnost, zgradili večjo, kot so jo trenutno potrebovali. Zdaj pa s prostimi kapacitatami dobro služijo, saj jim druge države hvaležno plačujejo za sežiganje svojih odpadkov. Tako incinerator polovico dohodka dobi od držav, ki k njim izvažajo smeti, drugo polovico pa od prodaje energije, ki jo ustvarijo s sežiganjem.

Navdušeni so tudi nad električnimi avtomobili – ne zgolj zaradi varstva okolja, veliko bržkone tudi zato, ker država nakup velikodušno podpre s subvencijo. Leta 2014 je imela dežela s petimi milijoni prebivalcev registriranih preko 21.000 električnih avtomobilov (za primerjavo, ZDA s 313 milijoni ljudi 70.000 avtomobilov, GB s 63 milijoni ljudi pa le 5000 avtomobilov). Zaradi državne subvencije je električni avto nekaj cenejši od bencinskega, oproščen je davka ob nakupu, cestnin, parkirnin, prevoz s trajketom je brezplačen, zavarovanje cenejše, elektrika na številnih točkah za napajanje brezplačna. Tudi pri vgradnji napajanja v domači garaži pomaga država. Pa še hitreje pridejo na cilj, električni avtomobili smejo namreč uporabljati cestne pasove, namenjene avtobusom.

Žal se bo državna podpora nehala, ko bo registriranih 50.000 električnih vozil ali pa leta 2018, kar bo prej. In pasovi za avtobuse postajajo že enako natrpani kot vsi drugi. Ljubezen očitno ni brez meja.

Seveda pa se ljubezen do okolja umakne – kaj umakne, prestrašeno skoči s poti – ljubezni do ognja v peči ali kaminu in zato so imeli letos v Bergnu, drugem največjem norveškem mestu, tako onesnažen zrak, da so za en teden omejili promet in so se smeli ljudje s svojim avtom voziti samo vsak drugi dan. Čeprav težave sploh ni zakrivil promet, temveč kurjenje lesa v zasebnih domovih. Samo 39 odstotkov onesnaženega zraka pridelajo motorna vozila, vse drugo pa sežiganje lesa. Mestna oblast premišljuje, da bi spet uvedla sobvencije za moderne peči, ki povzročajo manj onesnažena, kurjenja z lesom pa ne morejo povsem prepovedati, so rekli, ker imajo tam še veliko lesenih, slabo izoliranih starih hiš, in bi jim ljudje preprosto pomrznili.

Še en primer, kjer se jim varstvo okolja nenadoma ne zdi več tako pomembno, je kitolov, ki se mu Norveška nikakor noče odpovedati – pravzaprav ga še povečuje, čeprav imajo potem zadrego, kam s kitovim mesom. Evropejci ga zavračajo iz načelnih vzrokov, Japonci zato, ker naj bi bile živali preveč polne pesticidov. Ostane še domači trg, a tudi Norvežani raje jedo ribe kot kite.

Moški šport: in na varovanje okolja povsem pozabijo, ko gre za lov – ko so lani ponudili šestnajst volkov za odstrel, se je v vrsto postavilo 11.571 lovcev. Za dovoljenje za odstrel osemnajstih rjavih medvedov je zaprosilo 10.930 lovcev, le nekaj manj pa za 141 na smrt obsojenih rosomahov. Med vsemi temi krvoloki je bilo le 500 žensk. Na Norveškem imajo registriranih 200.000 lovcev. Ni čudno, da se jim kdaj zgodi kakšna nesreča – ampak tista, v začetku lanskega oktobra je bila zares posebna: lovec je z enim strelom ubil kar dva losa. In ne le to – ker je nevede zataval v Polarni Park, ki je pravzaprav živalski vrt, je ubil dva losa, ki ju sploh ne bi smel ubiti. Krogla je šla skotzi enega losa in končala v trebuhu drugega. Prvi je bil na mestu mrtev, drugega so morali uspavati. Lovca Dvanaenmah niso tožili, ker so razumeli, da je šlo za napako, a so mu zaračunali nabavo dveh novih losov, po 3500 dolarjev za enega. Slabše so jo odnesli trije možakarji, ki so brez dovoljenja strelajli volkove in so jih pri tem zasačili. Da je to »resen okoljevarstveni kriminal«, jim je zažugalo sodišče in jih obsodilo na 5-9 mesecev zapora.

Mučenje je relativno: če niste los, volk, medved ali rosomah, je Norveška dokaj varna država – terorizma niso poznali, dokler se jim ni leta 2011 zgodil desničarski ekstremist Anders Breivik, ki je v dveh napadih pobil 77 ljudi. Dobil je najvišjo možno kazen, 21 let – smrtne kazni in dosmrtnega zapora ne poznajo – mu pa lahko kazen podaljšajo, če se jim bo zdelo, da je družbi še vedno nevaren. Zdaj sedemintridesetletni Breivik je te dni spet v središču pozornosti: zaradi »nečloveških razmer« v zaporu namreč toži državo. Da ga prevečkrat vklenejo, se pritožuje, prevečkrat telesno pregledujejo in da mu ne dovolijo obiskov. V zaporu ima na razpolago tri celice – eno za spanje, eno za študij, eno za telovadbo – pa televizor, knjige, revije, igralno kozolo in računalnik brez interneta. Lahko si sam kuha in pere, ne spustijo pa ga v družbo drugih zapornikov. Njegov odvetnik pravi, da zaradi izolacije morilec trpi za izgubo spomina in koncentracije, Breivik toži o glavobolih, nespečnosti in apatiji.

Če ob opisu Breivikovih razmer pomislite, da se norveškim zapornikom pravzaprav ne godi slabo, imate prav: dežela ima manj kot 4000 kaznjencev, ki jih prevzgajajo z izobraževanjem in najrazličnejšimi programi. Samo 30 odstotkov se jih vrne za rešetke, kar je najmanj v Evropi (pri nekaterih državah je ta odstotek 70 in več). Kljub temu so Norvežani z grozo spoznali, da so njihove zaporniške kapacitete premajhne, vendar so tudi za ta problem poiskali čisto svojo rešitev: namesto da bi gradili nove zapore, so najeli zapor na Nizozemskem, in lani tja preselili prve zapornike. Težav ni bilo, razen negodovanja nekaterih nizozemskih zapirnikov, ki so se morali iz luksuznega novega zapora preseliti drugam, kjer so zgroženo spoznali, da imajo na voljo manj televizijskih programov. Uvoženi Norvežani lahko v zaporu obdelujejo vrt, gojijo kokoši, kuhajo in se pritožujejo, da osebje ne govori norveško. Skrbno država medtem ne miruje, najeli so že zapor v Belgiji. Ni zelo verjetno, da bodo Breivika preselili tja. So pa nekateri predlagali Kongo. Tam bi mu lahko družbo delal še en zaprti norveški morilec.

*********

Kriza je. Krize ni.

Monika je Slovenka, poročena z Norvežanom. Na Norveškem živi in dela že šestnajst let.

Gospodarska kriza je prišla do Norveške. Cena nafte pada, prav tako dohodki, povezani z naftno industrijo, in vrednost norveške krone. Centralni statistični urad Norveške je podal »ekonomsko bilanco« za leto 2015 z naslednjimi besedami: »visoka stopnja nezposlenosti (4,5 % decembra), nizka stopnja gospodarske rasti (1,6 % BDP) in kriza beguncev« (begunci predstavljajo 3,6% celotne norveške populacije.).

A kriza je oddaljena, pravi direktorica centralnega statističnega urada Norveske, izzive pred katerimi stoji Norveška, označuje kot »premagljive probleme luksuza« v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami. Krizo bo državi pomagal stabilizirati naftni fond, iz katerga bodo letos črpali več sredstev kot kadarkoli prej. Pogled v kristalno kroglo pravi da se bo država izmazala, gospodartvo prilagodilo, produktivnost povečala in rast osebnih dohodkov zmanjšala.

Prilagajanja novi situaciji so najbolja očitna v naftnem sektorju. Ocenjujejo, da so tam v obdobju med 2014 in 2018 porezali 50.000 delovnih mest kar pomeni da bo približno vsak četrti v tem sektorju izgubil službo. Kar je sicer tragično za posameznika, a kot pravijo strokovnjaki, zdravo za dvig konkurenčnost. Prej izjemno »razvajena« naftna podjetja, kjer stroški niso igrali nobene (pomembne) vloge, kjer so povprečne plače močno odstopale od povprečja plač v industriji in kjer sta se cedila med in mleko, se zdaj otepajo s preobilico zaposlenih, zniževanjem stroškov in reorganizacijami. Prej nadpovprečno dobro plačani inženirji in vrtalci se zdaj zaposlujejo v drugih sektorjih, ki nudijo »realne«, nižje plače.

Ola in Kari (slovensko bi to bila Janez in Micka), tipična predstavnika ljudstva, zaposlena v privatnem sektorju, krizo najbolj občutita pri počitnicah v tujini, ki so postale nekoliko dražje.Zaradi šibke norveške krone (sedaj je treba odšteti skoraj 10 kron za en evro, pred dvema letom pa približno 8.5 krone) je za pivo treba plačati nekaj več kron kot prej, a je to še vedno dovolj znosno, da jima ne pokvari dopusta. Bosta pa morda zdaj Ola in Kari odpotovala na počitnice na jug samo dvakrat na leto, namesto trikrat ali štirikrat kot doslej. A na to prav nič ne kaže vzpostavljanje novih direknih povezav prevoznika Norwegian air, ki širi ponudbo z novimi direktnimi poleti (iz Osla) v eksotične kraje, na Karibe (Martinique), v Las Vegas, kamor konec novembra 2016 lahko letita za celih 250 evrov z boeingom 787 Dreamliner, pa v Bangkok in na Tajsko, »zakon« za upokojence in iskalce toplote v mrzlih in temnih zimskih mesecih, in v New York, priljubljeno destinacijo podaljšanih vikendov in predbozičnih nakupov. (Za primerjavo: od Osla do Ljubljane ni direktne povezave in cena letalske vozovnice je cca. 400 evrov, če je jo kupiš kar nekaj mesecev pred datumom potovanja). V obilici ponudb sta Ola in Kari torej pred dilemo, kako in kje prebiti prosti čas, ki je omejen in izredno cenjen.

Kriza se ne pozna niti pri nakupu govejega mesa, ki ga je poznani mesar v Oslu uvozil iz Japonske. Kilogram pljučne pečenke wagyu- entrecote je imel ceno 3600 kron (360 evrov), mesar je brez problema prodal osemkilogramsko zalogo in zaključil, da kriza do ljudstva še ni prišla.

Kriza torej je. Kriza luksuza. Je premagljiva?