Kolega mi je poslal fotografije paradižnika in vprašanje, kaj je narobe z njim, ter pojasnilo: »Včasih sem na robu njive posadil nekaj sadik, jih zalival ali pa tudi ne, pa je bilo vsako leto še preveč paradižnika, zdaj pa ima moj paradižnik vse, gnoj, zalivanje, seveda nikoli po listih in strehico. Rezultat? Vidiš na fotografiji. Kaj se da narediti? Se ga da rešiti?« Takoj sem mu odgovorila, da še ni prepozno.

 Paradižniki, pa če nam je to všeč ali ne, niso kar tako. Nekaj najlepšega je, kadar si lahko privoščimo sveže utrgan paradižnik, še topel od sonca in močan zaradi zemlje, v kateri je zrasel. Takšnega okusa, svežine in teksture ne najdemo nikjer drugje kot v paradižniku z domačega vrta. Vendar žal vedno ne gre vse po načrtih. Bolezni, škodljivci, daljša obdobja dežja ter neustrezna prst in lokacija so lahko za paradižnik prehudi izzivi. Le najbolj sončna in topla mesta v domačem vrtu so dovolj dobra za paradižnike. Prav tako potrebujejo pravilno preskrbo z vodo in dovolj hranil. Zalivamo jih pazljivo, nikoli po listih (kar velja tudi za škropljenje s pripravki), sicer tvegamo, da bodo bolj dovzetni za glivična obolenja.

 STREHICA ALI NE?

V vlažnih poletjih se je glivičnim boleznim skoraj nemogoče izogniti, razen če nam uspe paradižnike zaščititi. Lepi paradižniki, polni plodov, čez noč porjavijo, se posušijo in žalostno propadejo. Kemiji ne zaupam, niti se mi ne zdi učinkovita.

Zadnja leta se je kot odrešitev pojavila ideja, da se paradižnikom postavi strehica. Vendar so mnogi vrtnarji ugotovili, da to ni dobra rešitev. Tam paradižnike pogosto napade poguben škodljivec – bela mušica oziroma rastlinjakov ščitkar. In pot v plesen ali gnilobo je kljub zaščiti pred padavinami odprta, saj se napadena, oslabljena rastlina propadu veliko težje izogne.

Po mojih izkušnjah pri paradižniku najprej pomaga preventiva: na začetku rasti je mlade rastline paradižnika smiselno okrepiti s homeopatskimi pripravki Calcarea carb. 6X in Magnesium phos. 6X. Pazimo tudi, da jih posadimo na dovolj veliko razdaljo in jih ne tlačimo skupaj, saj jim s tem otežimo, da bi se sproti in v zadostni meri znebili vlage na listih in steblih. Vlažni niso radi in hitreje oslabijo, nato pa zbolijo.

 NASVETI ZA ZDRAV PRIDELEK?

• Ne pregnojimo zemlje

Preveč gnoja pomeni preveč dušika. Zaradi tega bo rastlina naredila veliko listne mase, a malo cvetov in plodov. Predvsem pa veliko dušika pomeni, da bo rastlina težje dobila kalcij in kalij v tleh, tudi če bo teh dveh elementov v zemlji dovolj. Pomanjkanje kalcija se kaže kot temne lise na dnu ploda, iz katerih se razvije gniloba in plesen, ki se postopoma razširi na vso rastlino. Pomanjkanje kalija se kaže tako, da predel ploda okoli peclja ostane trd in rumeno zelen, tudi ko je preostali del ploda že rdeč in zrel. Plod nikoli povsem ne dozori, temveč nekako otrdi, oleseni.

• Kako zalivamo?

Nikoli ga ne zalivamo po listih in ga ne šokiramo z izmeničnim pomanjkanjem in preobilico vode. Neenakomerno zalivanje (enkrat premalo, drugič preveč vode), površinsko in nezadostno zalivanje, ne le da oslabi rastlino, pač pa je tudi dodaten vzrok, da rastlina ne more izkoristiti kalcija v tleh. Najbolje je, da ga zalivamo, še bolje pa namakamo, ob dnevih za list (rak, škorpijon, ribi) v skladu s setvenim koledarjem.

 

• Kako kolobarimo?                                                  Če se le da, naj kolobar za paradižnike traja štiri leta. Če to ni mogoče (v manjših vrtovih nam hitro zmanjka prostora), pa vsaj toliko kot lahko. Razhudnikov (krompir, paradižnik, tobak, jajčevec) ne sadimo skupaj. Paradižnik in krompir imata iste bolezni, zato naj bosta na vrtu čim dlje narazen. Sadimo skupaj z rastlinami, ki jih ščitijo (npr. rimska kamilica, bazilika).
• Ne sadimo jih na prepogosto.

Preveč na tesno posajeni paradižniki bodo trpeli. Dobili bodo premalo zraka, svetlobe, težko se bodo osušili, zato bodo hitro oslabeli in veliko prej zboleli.

 

• Okrepimo tla

Z gnojem tla gnojimo le, kadar je to res treba. Zemljo lahko hitro pregnojimo, pot od tam pa ni lahka. Z živalskim gnojem gnojimo na nekaj let ali nič, če imamo močan domač kompost. Redno vsako leto dodamo biooglje, obogateno z mikroorganizmi, po eno skodelico na sadiko. Kompleks biooglja lahko dodamo kadarkoli, tudi med sezono, saj deluje takoj in ostane v prsti, paradižnik pa ima večjo možnost, da bo do konca sezone zdrav in močan.

 

• Preventivno in kurativno uporabimo homeopatske pripravke.

Na začetku rasti mlade rastline okrepimo s homeopatskimi pripravki Calcarea carb. 6X in Magnesium phos. 6X. Ko je vlage preveč in se bolezen že pojavi, uporabimo različne pripravke: za gnilobo, ki je posledica preveč dežja (tako toplega kot hladnega) uporabimo Natrum sulphuricum 30C. Če manjka sonca in zato tudi toplote, uporabimo pripravek Belladona 200C. Zaradi preobilice mokrote postanejo paradižniki trdi, koreninski sistem pa šibek. Pomaga Dulcamara 30C. Tudi takrat, kadar se krompirjeva oziroma paradižnikova plesen že pojavi, za rešitev ni prepozno. Rastline lahko rešimo s homeopatskim pripravkom Carbo Vegetabilis 30C, upoštevamo pa tudi vsa preostala priporočila za ohranitev zdravih rastlin.

 

Kako rešimo že obolele paradižnike?

 

Rešitev za paradižnike je precej preprosta in jo lahko opišemo v enem stavku: rastline bodo močne in zdrave, če bodo dovolj dobro opremljene s hrano od spodaj (z mikroorganizmi obogateno biooglje) in zgoraj (homeopatska zdravila za rastline). Pa srečno!

 

1. Nujno je enakomerno in redno zalivanje, predvsem pa zadostno. Zemlja mora biti vedno vlažna v globini 30 cm (na površju bo lahko videti suha – naj vas to ne zavede). Nikoli ne zalivamo po listih in nikoli, kadar na paradižnike sije sonce! Še boljši je kapljični sistem zalivanja ali namakalni sistem olla.

2. Uporabimo ustrezno homeopatsko zdravilo za paradižnik.

3. Dodamo kompleks biooglja (po eno skodelico vsaki rastlini), ki razkužuje, zadržuje vodo in hranila ter tako zmanjša pojav šokov, ki oslabijo rastlino.

5. Odtrgamo obolele liste in odstranimo obolele plodove, če to ne pomeni, da bo rastlina potem povsem gola. Rastlina mora imeti dovolj listov, da bo lahko preživela; brez fotosinteze to ne bo mogoče. Obolele liste in plodove damo lahko na sredo kompostnega kupa, kjer se temperatura dvigne nad 60 °C (če je pravilno sestavljen in pripravljen), sicer te plodove in liste raje sežgemo.

6. Pazimo, da pri delu z rokami ne prenašamo bolezni. Roke, rokavice in orodje očistimo po delu z obolelimi deli rastline.

Rešimo plodove pred propadom po deževju!

- Odstranimo zastirko. Med močnim deževnem obdobju in po njem je v zastirki preveč vlage in je zato dodaten vir plesni in patogenih bakterij.

- Nežno zrahljamo zbito zemljo pod paradižniki, da se bo lažje zračila in uravnala vlago.

- Rastlinam sproti odstranjujemo obolele liste in plodove. Pazimo, da so grmički zračni in da se lahko čim hitreje osušijo. Pazimo, da pri delu z rokami in orodjem ne prenašamo bolezni z obolelih na zdrave dele rastlin.

- Uporabimo ustrezni homeopatski pripravek za paradižnik.

- Dodamo kompleks biooglja (po eno skodelico vsaki rastlini), ki rastlino dodatno nahrani in okrepi, razkužuje, zadržuje vodo in hranila ter tako zmanjša pojav šokov, ki oslabijo rastlino.

- Če menimo, da je v zemlji premalo kalcija, paradižnike zalijemo z vodo, razredčeno z mlekom (1 proti 1) ali s homeopatskim pripravkom za pomanjkanje kalcija.

- Veliko kalija vsebuje gabez, uporabimo zastirko iz njega (po tem, ko se zemlja znebi najhujše moče) ali homeopatski pripravek za pomanjkanje kalija.

 

Homeopatske pripravke za rastline lahko dobimo v nekaterih prodajalnah z izdelki za ekološko pridelavo, v nekaterih vrtnih centrih in po spletu.