Hvaležen za vse blodnje, kot je zapisal v svoji avtobiografiji, ki je izšla ob 70-letnici. Pisatelj raje kot učitelj in še raje kot politik. Na zadnjih občinskih volitvah, ko so volili župana v Mariboru, je bil na tretjem mestu. Od veselja, ker ni zmagal, sta z ženo Milko kar zaplesala. Rad ima knjige, morje in prijatelje. In mostove. Sebastijan in most je naslov knjige, ob kateri vaš pogled na mostove nikoli več ne bo kot prej. Uzrli jih boste v novi luči, kot tudi avtorja, ki s svojimi deli gradi mostove med vsemi, ki si še upajo verjeti, da je življenje lepo.

Žena Milka: »Takoj sem vedel, da se bom poročil z njo.« Milko je spoznal v rosnih najstniških letih. Dekle s kmetije je bila. Sprva ji oče ni dovolil, da bi šla v srednjo šolo, potem je le popustil. S Tonetom sta se srečavala na vlaku. Všeč mu je bila tudi zato, ker je toliko brala. »Z njo sem se lahko pogovarjal  o Zločinu in kazni, junakih iz romana Vojna in mir in že kot petnajstletna mi je zaupala svoje tri največje želje. Rekla mi je: 'Moja prva želja je, da bi nekoč hodila na isto šolo kot ti. Druga, da bi imela za moža pisatelja, in tretja, da bi imela kopalnico.' No, moji Milki so se vse tri želje izpolnile.« Pa so se tudi Tonetove? »Sanjaril sem, da bom pisatelj in da bi lahko dolgo dolgo hodil v šolo, da bi študiral književnost.« Še danes se boji, da ne bo česa vedel, zato ves čas bere, išče, raziskuje, se uči. »Lakoto po branju čutim. To se mi zdi največja sreča.«

Preberite še ...

· Dom

Trendi vrtnega pohištva, ki vas bodo navdušili

Od leta 1973 nisem poskusil alkohola. Z Milko sta poročena že več kot 50 let. »Težko bi živel s trapo. Milka, ki je kasneje postala učiteljica geografije, pa je potrpežljivo, pametno bitje. Po vseh teh letih, če ne drugega, nama je ostalo spoštovanje. »Imata hčer Mojco, igralko, in vnučko Urško. Življenje jih kleše. Tone pravi, da njega še posebej, in to zelo temeljito že pred davnimi 43 leti, ko se je zdravil zaradi alkoholizma. Presenetila nas je njegova odkritosrčnost. Marsikdo bi kakšen tak podatek raje prikril, toda Tone Partljič ne. Ko je bil mlad, je imel zjutraj rad kozarček vinjaka. Po desetih letih tega jutranjega obreda ni več zdržal brez njega in takrat je vedel, da je to znak za alarm. Šel se je zdravit za nekaj mesecev, saj so mu dobri ljudje svetovali, da mu drugače ne bo uspelo. Med sotrpini je hitro postal priljubljen. Vsem je pomagal, ni znal reči ne in psihologinja mu je po zdravljenju dejala, da ne verjame, da bo zmogel abstinirati, da bo bržkone prav zato, ker ne zna reči ne, rad solidaren s kom, ki ga pije. Toda gospa ni imela prav. Tone Partljič se od tistega davnega leta 1973 alkohola ni dotaknil. »Če ga Milka na kakšni zabavi popije kozarček, jo prosim, naj se, ko greva spat, stran obrne, da me s svojo sapo ne opijanja,« je v šali povedal, vendar najbrž mislil resno. Težje kot  alkoholu reče ne človeku, ki ga prosi za uslugo. Ko je bil še poslanec, je bilo teh prošenj nič koliko, a le malo je bilo utemeljenih. Vse preostale so bile golo izkoriščanje njega in njegovega položaja in če kdaj, se je moral tedaj spet naučiti reči ne. In ko je bil umetniški direktor ljubljanske Drame in je kakšen igralec prišel okajen na vaje, je tudi rekel, da tako ne bo šlo več naprej. Kljub vsemu je žena Milka pripomnila, da je njegov ne preveč medel, da ga premalokrat uporabi in da ji je žal predvsem zato, ker gre v njegovo škodo. Toda tak je.

Kakšen je Tone Partljič? Opisal se je kot dobrovoljen. »Že zjutraj se zbudim z energijo, ne potrebujem uro ali dve, da se spravim v tok. Takoj grem v akcijo. Sploh nisem zaspanec, čeprav sem pred leti v parlamentu zaspal za kaki dve uri po kosilu.« Tega je bil vajen iz prejšnje službe v gledališču, kjer si je po kosilu vzel od eno do dve uri počitka, saj se je življenje v gledališču začelo šele zvečer po osmi, on pa je bil na delovnem mestu vedno že pred osmo zjutraj. Ta ritem ohranja tudi danes. Vstane zgodaj, dela do poznih nočnih ur, vmes, po kosilu, pa za kakšno urico zadremlje. Tudi midve s fotografinjo sva se morali po zelju z ocvirki, ravno prav hrustljavih krvavicah, tenstanem krompirju in sočnem zrezku posloviti od prijaznih gostiteljev, saj je bil Tonetov urnik po četrti uri poln do polnoči, zato je moral vsaj za kakšno urico leči. Toda pred tem nama je ob razmišljanju, kakšen je, zaupal še anekdoto o Micki in seveda nekaj stvari o knjigi  Sebastjan in most, zaradi katere smo ga pravzaprav tudi obiskali.

Noseča sedmošolka Micka. Ko je bil še osnovnošolski učitelj, je bila med učenkami tudi sedmošolka Micka. Zanosila je. Nobeden od učiteljev, niti ravnatelj,  se ni znal soočiti s to težavo, zato so prosili učitelja Toneta, naj se pogovori z njo. »Z otroki sem se vedno pogovarjal kot s sebi enakimi. Tudi z majhnimi. Otroci čustvujejo kot veliki ljudje.« Micki, ki se ji je trebuh že malo poznal, ni delal pridig. Vse, kar je storil, je bilo to, da ji je ponudil roko v pomoč. Predlagal ji je, naj do poroda ostane doma, potem ji bo pa že pomagal, da bo osmi razred nekako naredila z izpiti. Micka se od tistega dne ni nikoli oglasila pri njem. Čez petnajst let pa ga je neko mlado dekle prepoznalo na pokopališču. Pocukalo ga je za rokav in ga vprašalo, ali je on tisti učitelj Tone Partljič. Zahvalila se mu je, da je živa, in mu rekla, da ji je mamica povedala, da se je tedaj, ko ji je bilo najhuje, edino on postavil na njeno stran. »Takole se na svetu vse poplača.« To, da je dober, je dejstvo. Zakaj je tak?  Po njegovem zato, ker misli, da je na svetu že preveč takih, ki gledajo stran od težav, ki zlahka rečejo ne, on pa je tu, da življenje razsvetljuje. Kljub temu da živimo v času, ko je veliko ljudi, ki rušijo mostove. Ki namerno škodijo, ranijo, celo ubijajo. On kot pisatelj ne obsoja. Poskuša se postaviti na stran ljudi in jih razumeti.  »Pisatelji nismo sodniki.«

Novi roman Sebastjan in most. Za obisk  na njegovem domu v Mariboru smo se odločili zaradi njegovega nastopa ob izidu knjige Sebastjan in most, ki je prav zdaj izšla pri Beletrini. Že tam se nam je zdel zelo duhovit, hvaležen, prav nič vzvišen, čeravno ne lažno skromen, in želeli smo ga še globlje spoznati. Ne le skozi njegova dela, ki jih je že za celo metrsko polico v dveh vrstah, temveč njega na štiri oči, v njegovem domačem okolju. To, da je napisal knjigo, ki se bere prav s tako strastjo, kot je bila pisana, pa je bil še dodaten povod. Sploh ni bilo treba postaviti vprašanja, zakaj ima prav most tako pomembno vlogo v romanu – je že odgovarjal.

»Od nekdaj imam rad mostove. Mostovi niso mrtva stvar. Polni so energije. Ves čas se borijo za ravnotežje. Solkanski most nosi v sebi 4366 ton nabrežinskega kamna.« Tone si je v knjigi izmislil, da je en tak kamniti blok padel na nogo glavnega junaka Sebastjana in mu zasukal usodo. Tudi Tone živi ob mostu čez Dravo v Mariboru. Ob kovinskem mostu, ki je le nekaj dni starejši od Borisa Pahorja, torej je lani konec avgusta praznoval stoto obletnico. Most, ki je za usodo Maribora zelo pomemben, saj so se na njem dogajale hude reči. Spet živimo v času destrukcije, ko veliko več ljudi ruši gradove, kot jih gradi, ko je vse več ljudi zasužnjenih in sem in tja pomislijo,  da bi si vzeli življenje, končali to kalvarijo, ki ji niso kos. Da ne bi živeli v času ruševin, kot ni želel živeti knjižni junak Sebastjan, ki je izmišljen lik, kot so tudi vsi drugi, čeprav se zde tako resnični. »Človek je na svetu, da gradi bele kamnite mostove ali vsaj mostiček v Gačniku,« je eden zadnjih stavkov, ki jih je pisatelj zapisal v knjigi, ki bi jo moral prebrati vsak, ki misli, da kaj ve o Mariboru, in vsak, ki rad bere dobre slovenske zgodovinske romane.