Revija Jana

Moje veke so postajale težke; prek stopal se mi je čez telo razlivalo prijetno tresenje in me pomirjalo. S kotičkom motnega očesa sem ravno še ujel, ko se je sadist za volanom stegnil h gumbu za radio. Pomislil sem, da je po svoje logično – ni milosti za utrujene. Vedno me zaskočijo, ko ne morem pobegniti nikamor. In potem so iz zvočnika nadme privršali groteskni zvoki, ki se jih tako bojim.

Da naj bi šlo za sodobno popularno glasbo, iz tistega vzdihovanja, kruljenja in jamranja, podloženega s pivkajočimi ritmi kozjega scanja na pleh in primitivnimi elektronskimi vzorci sicer ne bi zmogel uganiti. Posvetilo se mi je le zato, ker so jo predvajali po radiu. In tako sem ujet v zibajoči se avtobus dve uri trpel nečloveške muke in napenjal krvaveča ušesa, da bi mi bodisi dokončno odpadla bodisi bi se mi razkril skrivni čar umetnij, ki tako zabavajo današnjo mladež. Vendar ni šlo, preveč abotno je vse skupaj, preveč plehko, preprosto – preveč grdo. Primitivna, nekajsekudnemu intervalu pozornosti prilagojena melodija z refrenom, ki ti ga cenjeni avtor ali avtorica v nedogled vbija v možgane, brezbarvni vokal, besedila pod ravnijo doktor romana ... Zame je to zločin proti estetiki, takoj postanem živčen. Pa nisem kakšen elitist, čeprav sem očitno že fosil; resda sem zrasel na rokenrolu, vendar mi ugaja vse, ob čemer mi ne pokajo žilice v sencih. Svoj čas sem celo preplesal svoj delež polke, pa tudi druge vrste glasbene herezije sem dal skozi, raje ne povem, katere vse, skratka prenesem kar dosti. Samo milenijskega popa ne.

Več v reviji Zarja/Jana št. 34, 20. 8. 2019.