Spoštovana Eva, zadnjič sva se pogovarjali s prijateljico in ugotovili sva, da imava enak problem vsaka s svojim najstnikom, a si ga nisva upali še nikomur povedati, saj nama je nerodno. Zato sva se odločili, da vam piševa. Torej, s prijateljico imava pubertetnika, moja hči ima 17, njen sin 16 let. Ob vseh motnjah v komunikaciji in njunih najstniških muhah sva včasih že tako izčrpani od večnega pregovarjanja in teženja ter od njunih reakcij, da bi se najraje začasno izselili iz njune bližine ali pa bi otroka poslali nekam daleč stran. Tega seveda ne bova nikoli storili, saj sta to najina  otroka, a zanima naju, ali je tudi v drugih družinah tako oziroma ali je to normalno. Do njiju se včasih vedeva kot stari naveličani zakonci, ki jim gre na živce vsaka gesta ali dejanje drugega. Verjetno nama ni treba posebej omenjati, da se zaradi tega zelo slabo počutiva, saj veva, da to ni prav. Verjetno je za spremembe že prepozno. Prav gotovo pa imate kakšen zanimiv nasvet, kako naj se znebiva te živčnosti, in zahvaljujeva se vam zanj.

Zanimivo je tole vajino vprašanje in prvič odgovarjam dvema hkrati. Vidim, da vaju poslabšani odnosi res motijo. Vajina ugotovitev, da povzročajo njune najstniške muke probleme v komunikaciji, je zadela žebljico na glavico, in morda vama bo odleglo, če vaju potolažim, da se to dogaja v (skoraj) vseh družinah z najstniki. Vajino razpoloženje, ki ga opisujeta kot živčnost, je le reakcija utrujenih in vsega naveličanih staršev. Popolnoma vaju razumem, da se ob tem počutita slabo, saj neprestano pregovarjanje pač ni tisto, česar smo si želeli, ko smo se odločili, da bomo imeli otroke.
Za spremembe nikakor še ni prepozno
Najprej morata zadihati vidve. Privoščita si kaj zase, če ne drugega, čvek ob kavici, poskočen sprehod, dober film, dolgo in uživaško mehurčkasto kopel ali karkoli drugega, kar vama bo napolnilo akumulatorje. Če najstnik česa ne potrebuje, je to žrtvujoča se cankarjanska mama, za katero je pomembna le sreča njenega otroka in nič drugega. Ko bosta poskrbeli zase, bosta imeli več energije za vsakodnevne borbe. 
Seveda morata reagirati, a tako, da ohranita pravi odnos s svojima mladostnikoma. Pridigam se že na daleč ognita, saj vaju v tem obdobju ne bodo pripeljale prav nikamor.

Nikar preveč front hkrati
Premislita, kaj v vajinih družinah povzroča največ trkov. Osredotočita se na pomembne stvari in skušajta prezreti manj pomembne. To, kako se najstnik oblači in kakšno glasbo posluša, je za starše včasih zelo moteče, a za življenje manj pomembno. Če se hočeta vtikati v vse, s čimer se ne strinjata, si bosta nakopali le globok upor, s čimer bosta popolnoma prekinili že tako načeto komunikacijo.
Ne glede na to, da otroka odraščata, jima morata še vedno postavljati nekaj pravil in tista, za katera se boste dogovorili, morata otroka upoštevati.
Vajina mladostnika sta del družine in ne hotelska gosta, to pa pomeni, da morata na vsak način opraviti nekaj družinskih obveznosti. Lahko se dogovorite, katere, a nekaj jih morata imeti – in te morata opravljati samostojno, ne da bi vam ju bilo treba vsakič znova spominjati nanje. Če kršita pravila, morata občutiti posledice, za katere naj vesta vnaprej. Brez skrbi, na prvi pogled bosta take ukrepe zelo zamerila, v resnici pa bosta za postavljene meje hvaležna. Na tak način se izgrajuje njuna odgovornost in tudi počutila se bosta zaradi tega bolje, večja pa bo tudi verjetnost, da bosta zrasla v odgovorni osebi.

Nikar jima ne skušajta umakniti vseh preprek – včasih se morata na svoji poti v odraslost tudi spotakniti. Izogibajta se pospravljanju njune sobe – to je njuno kraljestvo. Izogibajte se skušnjavi, da bi za njima pobirali umazane nogavice in majice. Če umazano perilo ni v košari, ga nikar ne operite – tudi take malenkosti pomagajo otrokom odraščati.
Seveda pa ne pozabita na pohvalo, kadar se jima uspe držati dogovorjenega, in jima pokažita, da cenite njun trud. Pokažita jima tudi, da ju imata radi in verjameta vanju – ni več daleč čas, ko si boste vsi oddahnili.
Zamenjajte perspektivo
Včasih pomaga sprememba zornega kota. Sprijaznita se s tem, da ostaja delček njunega sveta le njun in da ne moreta imeti vpogleda v prav vsak trenutek njunega življenja. Skušajta uživati v tem, da imata zaradi tega nekaj več časa zase. Mladostniki morajo  imeti svojo zasebnost, kljub vsemu pa ohranita stik z njima. Vedeti morata, kje sta, s čim se ukvarjata, kaj ju zanima.

Kadar ga polomita, jima nikar ne recita: »A ti nisem rekla?« Na take izjave so alergični in prav nič ne zaležejo. Nikar ne nergajta, kadar ni vse tako, kot sta si zamislili, in premislita, s katerimi besedami grajata in kaj obtožujeta.
Pogovor, pogovor in še enkrat pogovor
Kadar vama želita kaj povedati, si vzemita čas zanju in ju ne poslušajta le z enim ušesom. Pozorno jima prisluhnita, hkrati pa se potrudita, da tudi onadva pozorno poslušata vaju, kadar jima želita kaj povedati. Nikar ne dovolita, da bi otroka vpil na vaju.
Upam, da imata koga, s katerim lahko delita odgovornost, saj bi bilo prenaporno, če bi vse jemali na svoja ramena. Iz pisma sem razbrala, da sta si v pomoč in se podpirata. Nič ne omenjata partnerjev, a so v tem burnem obdobju očetje izjemnega pomena, pa tudi vama bo lažje, če ne bosta imeli občutka, da prav vse leži na vaju.

Dragi mami, doživljata tisto, kar doživljajo starši vsega sveta, ko njihovi otroci zakorakajo v obdobje pubertete. Le s to razliko, da si vidve upata priznati, da je včasih stanje nevzdržno, marsikateri od staršev pa se tako sramuje takega občutka, da si ga ne upa obelodaniti. To, da se zavedata problemov, je pohvale vredno in že s tem sta na pol poti do njihovega premagovanja. Tudi puberteta enkrat mine, le vleče se.  Želim vam konjske živce in veliko energije!

Piše: Eva Hrovat Kuhar                                 Jana št. 15, 12.4.2011