Foto: Mateja J. Potočnik

Povzela: Katja Božič

Svet je samo skupek negotovosti – pandemija, gospodarska negotovost, ekološke katastrofe. Nihče nam ne more zagotoviti večne ljubezni, čeprav si jo obljubljamo, kot si obljubljamo zaupanje, pa da bomo za vedno skupaj in da se lahko na to zanesemo. Všeč nam je, kadar to slišimo, toda ali je v človeški naravi to sploh mogoče, sprašuje Žabotova. »Ne, negotovosti se ni mogoče izogniti. Poglejmo scene iz narave – vulkani, tropski fenomeni, poplave. V naravi vlada nestabilno ravnovesje, ki jo prenavlja in spreminja. Del tega smo tudi mi, ne moremo se izogniti.« Vsak življenjski proces se razvije in obnavlja v štirih stopnjah: ravnovesje – energije so usklajene, sprememba – staro ravnovesje se spremeni do kritične točke, kriza – ravnovesje se poruši in novo ravnovesje – iz razvalin se rodi nov sistem. »Največ ljudi se ustavi pri krizi, zato je prehod v novo ravnovesje najtežji korak,« poudarja.    

Naša skrita potreba po stabilnosti. Naši možgani, psiha, pa imajo radi trdna tla pod nogami. Pomislimo, kaj nas že od nekdaj pomirja. Celo otroci imajo radi, da jim pravljice ponavljamo enako vsaj prve tri, štiri leta. Vse življenje ostaja v nas ta skrita potreba po stabilnosti, življenju brez večjih sprememb, nepredvidenih dogodkov, zmedenosti, neznanega. Občutek gotovosti, pravi Žabotova, je ena od iluzij človeškega uma. Ljudje si ga skušamo zagotoviti na različne načine. S tem ni nič narobe, a edina stalnica je prav sprememba. Tudi mi smo vsako minuto drugačni, ne samo ker se staramo, ampak tudi ker rastemo – čustveno, družbeno, mentalno, duhovno.  

Strah je zapisan v možganih. Ne preživi najmočnejši, temveč tisti, ki se najbolje prilagaja spremembam, je dejal že Charles Darwin. Toda zakaj tako težko sprejemamo spremembe? Zakaj so tako neprijetne? Reakcije ob tem, kar doživljamo, segajo že v naše spočetje. Kakšne nevrohormone je imela tedaj materina kri? Že takrat so začeli programirati naše možgane. To je podzavestno. Zato si je tako težko zapovedati ali se odločiti, da nas ne bo več strah. »Velikokrat dobivam obupana sporočila – zakaj imam ta strah, spet in spet me preplavi … To je prav zato, ker je tako globoko zapisan na fiziološki, genetski ravni in v spominih. Kako se danes odzivam na to, kar se dogaja v svetu, v meni, je odvisno od komunikacije, ki smo jo imeli v prvih mesecih, letih življenja. Ko se neki program ustvari podzavestno, ostane aktiven vse življenje in se avtomatično aktivira, dokler ga sami ne izključimo. Če je nekdo zvok rešilca povezal s situacijo, ko je ta odpeljal ljubljeno osebo, rešilni avto povežemo z bolečino. Kjerkoli bo ta človek potem zaslišal zvok rešilca, bodo možgani izločali nevrohormone tistega trenutka, ko je bil star, recimo, pet let – začutil bo strah, tesnobo, paniko, negotovost.«

Zakaj si vedno izberem napačnega. Nekateri programi, ki nas vodijo, so koristni, vemo, recimo, da nas ogenj lahko opeče. Drugi so neproduktivni – recimo da smo iz okolja posrkali informacijo, da je denar vezan z bolečino, muko in so se zaradi njega prepirali. Če se je to vtisnilo v naš program, nas bodo možgani odvrnili od zaslužka, dobička … »Koliko ljudi me vpraša, zakaj si vedno izberem napačnega človeka, čeprav se mi je zdel povsem nasproten od prejšnjega. Naši možgani nas vodijo v izbiro tistega, kar potrjuje njihove programe.«

Ne zavedamo se, kako nas programirajo. Vendar se to ni zgodilo zato, da bi nas pehalo v nesrečo, nam zapletalo življenje ali obnavljalo bolečino, temveč zato, ker staro stanje morda ni bilo več dobro za naš napredek, zadovoljstvo, srečo in zdravje. Situacija nas vabi v novo ravnovesje, ki pa se ne more zgoditi, ne da se poruši prejšnje, ker je to pač naravni zakon. Iz ravnovesja nas lahko spravijo različne stvari – izguba zdravja, ljubezni, službe ... »O čem se največ pogovarjate vsak dan? Upam, da to ni samo politika ali v teh časih covid. Velikokrat se niti ne zavedamo, kako nas programirajo, manipulirajo, da smo ubogljivi in igramo vloge, ki so nam jih dodelili.«

Živimo v energiji starega sveta. »Zakaj se nam to zdi normalno? Živimo v energiji starega sveta, ki so nam ga zgradile razne institucije: politične, znanstvene, religiozne, na katerih smo gradili našo gotovost – varnost. Stare energije so nas prepojile, kar se kaže v preprostih, vsem nam znanih trditvah: nikoli ne bo bolje, vedno je bilo tako in tako bo tudi v bodoče, jutri bo še slabše kot danes ... Ogromno ljudi ne zaupa sebi in se zadovoljijo z manj, se vdajo, tik pred uspehom. Blaginjo je nemogoče doseči, ker vlada tema, sistem, ki vse kontrolira in z nami manipulira z denarjem. Posledice tega ozračja, ki naj bi programiralo naše reakcije, so stres, občutek, da nismo v redu, da je z nami nekaj narobe, pomanjkanje vedrine in radosti, žalost, pomanjkanje samospoštovanja, tesnoba, samokritika, samokontrola, občutki krivde – ta je najmočnejši strup.«

Več v reviji Zarja Jana, 15.12.2020