Šimen Zupančič

Leta 1977 je osvojila enega izmed največjih teniških turnirjev na svetu – turnir za grand slam Roland Garros v Parizu. V Franciji je bila še dvakrat v finalu, pa v polfinalu odprtega prvenstva Avstralije in ZDA, dvakrat v četrtfinalu Wimbledona. Šesta je bila na svetovni lestvici med posameznicami, skupno je osvojila pet turnirjev. Po osamosvojitvi Slovenije je pomagala ustanoviti teniško zvezo, bila je kapetanka vseh selekcij. Svetovna profesionalna teniška organizacija WTA jo šteje med legende. Julija je praznovala 60 let. Je prijazna in zgovorna, odprta sogovornica.

Kako danes gledate na svojo uspešno kariero?

Ne glede na to, da je že več kot 40 let, odkar sem osvojila grand slam v Parizu – vsi me predstavljajo kot zmagovalko Pariza leta 1977 – je prijetno presenečenje, da ljudje še vedno cenijo ta moj dosežek. Mogoče zato, ker sem edina iz Slovenije, ki je to dosegla. Imam pa dober občutek, ko gledam nazaj. Ko si starejši, morda še bolj ceniš svoje dosežke iz preteklosti.

Videti ste izvrstno, prav nič se niste postarali.

O, vsi smo malo starejši. (Ji je nerodno.) To se vidi po otrocih. Leta minevajo, najbolj pomembno pa je, da si zdrav. Igralke moje generacije imajo veliko težav, veliko jih je imelo operacije kolen, kolkov, hrbtenice … tudi jaz sem imela kar nekaj operacij in sem zdaj srečna že, če se lahko vsaj še malo ukvarjam s športom. In da lahko uživam v tem.

Prav to zmagovalno tekmo za grand slam ste odigrali z bolečino v kolenu in z injekcijo pred tekmo.

Že takrat, ja. Takrat nismo vedeli, kako pravilno trenirati. Nisem imela vzornikov, nisem imela niti trenerja. Učila sem se z opazovanjem drugih igralk. Pozneje je na tekme z mano hodil moj brat. Bila sem prva iz Jugoslavije, ki je šla v svetovni tenis. Razmere so bile nikakršne, zdravstvena oskrba slaba, če te je kaj bolelo, si pač dobil prvo injekcijo, pa drugo, tretjo … Imela sem kar nekaj poškodb, a moja trma in volja sta me privedli do uspehov v svetovnem merilu.

Vaš brat je odigral vlogo vašega trenerja. Je imel sploh kakšna trenerska znanja?

Pet let je starejši od mene, prav tako je igral tenis že pred mano. Skupaj sva osvojila nekaj naslovov, bila sva prvaka v mešanih dvojicah in pozneje me je spremljal na največjih turnirjih. To je bilo idealno, ker me je najbolje poznal. Trenerja si nismo mogli privoščiti, ni bilo denarja zanj. V glavnem pa sem potovala sama. Tenis je bil skoncentriran v Ameriki, tam sem živela, in če je bila kriza, je priletel k meni. Ostala sva povezana in še danes sva si blizu.

Pred dvema letoma ste nehali sodelovati s Teniško zvezo Slovenije. Zakaj?

Zdi se mi, da sem svoje poslanstvo izpolnila. Skoraj 30 let sem se ukvarjala s trenerskim delom. Pomagala sem z nasveti, pa na turnirjih. Napočil je čas, da več pozornosti posvetim svoji rehabilitaciji. Na največjih turnirjih še vedno sodelujem prek svetovne teniške organizacije WTA, ta izkoristi vse nekdanje igralce, ki jih imenuje »legends« (legende, op. p.), za seminarje in predavanja, ki se jih morajo mladi teniški igralci obvezno udeležiti. Zdaj bom šla na odprto prvenstvo ZDA, US Open, kjer bom predavala o svoji karieri, izkušnjah, mladi pa bodo spraševali.

Ko boste šli v Ameriko, boste gotovo obiskali sina Tima, ki trenutno tam dela. Koliko je zdaj star?

Star je 25 let, končal je študij računalništva s psihologijo in ekonomijo, dela pa v New Yorku.

Potem je uspešen mlad možakar. Ste ponosni nanj?

Da, seveda, na sina sem najbolj ponosna! Bil je moja največja sreča, ki se ni mogla meriti niti z mojimi največjimi uspehi. Prav ponosna sem, da se je razvil v »mladega možakarja«, kot vi temu pravite, ki je trdo delal za to, kar je dosegel, že od malega je bil zelo samostojen. Moji prijatelji in znanci ga cenijo, ker je prijazen in vedno pripravljen pomagati.

Torej ste ga lepo vzgojili?

Očitno. (smeh)

Celoten intervju z Mimo Jaušovec si lahko preberete v reviji Zarja št. 34.