Jana
© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 4 min.

Maser kakijev


Biba Jamnik Vidic
10. 12. 2014, 08.00
Posodobljeno
09. 08. 2017 · 09:57
Deli članek
Facebook
X (Twitter)
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Na letošnjem prazniku kakijev na Primorskem je Franco Giassi, eden od organizatorjev, izjavil, da so posušeni kakiji Janka Brajnika boljši celo od japonskih.

Maser kakijev

Pa smo šli pogledat, kakšne so te sušene dobrote, ki jih Brajnik ustvarja že skoraj 20 let. In to tako, da jih – masira.

 Ko je bil Janko še študent agronomije, je staršema predlagal, da bi zasadili kakijeva drevesa. Dobrih 15 let je 150 dreves dajalo sadeže za prodajo, potem pa je začel razmišljati, kaj bi se še dalo narediti iz njih. Ko mu je nekega dne pod roko prišla literatura o sušenju kakijev na Japonskem, ga je to tako pritegnilo, da je začel poskušati. Skoraj štiri leta je trajalo, da mu je uspelo. »Na Japonskem jih sušijo tako, da nedozorele sadeže z vrvico privežejo za peclje in za od dva do tri mesece obesijo na toplo prepišno mesto. Pri nas takih pogojev nimamo, zato sem izumil svoj način sušenja,« nam je med degustacijo hošigakijev, ki na prvi pogled malce spominjajo na suhe fige, po okusu pa jih krepko prekašajo, povedal Brajnik.

Prvih deset let gre počasi, potem se navadiš … Ko sem grizljala slastne koščke, sem si poskusila predstavljati, koliko kakijev je romalo v koš, preden mu je uspelo narediti kulinarično mojstrovino. »Najprej sem jih rezal na rezine, potem sem poskusil sušiti cele. Na začetku sem jih sušil na štedilniku na drva. Ker pa smo bili v službi in nismo ves čas kurili, so se kakiji pokvarili. Nato sem naredil sušilno omaro s policami  in jo postavil v kurilnico. Tudi to se ni obneslo, saj zrak ni dovolj krožil.« Poskusil je še tretjič. Naredil je posebne mreže, v prostor pa postavil peč in ventilatorje. »Da ti uspe posušiti cele kakije, moraš biti vztrajen in potrpežljiv. Najbolje se sušijo pri okoli 30 stopinjah Celzija. Če je zunaj preveč vlage in pretoplo, tako kot je denimo letos, jih lahko hitro napade plesen.« Ko pa sta vlaga in temperatura taki, kot morata biti, se pravo delo šele začne. Kakije je treba ves čas obračati in tudi masirati, da se pulpa enakomerno premeša, na koncu pa tudi zato, da dobijo pravo obliko.

Za kilogram suhih skoraj deset kilogramov svežih. »Ko sem začenjal sušiti cele kakije, nisem vedel, ali naj sušim zrele ali še trde. Poskusil sem na oba načina, vendar mi nobeden ni uspel. Razlog je bil v tem, da sem jih sušil enako, kot se sušijo rezani.« Posebnost sušenja celih kakijev pa je njihova umeditev. To pomeni, da medtem ko sadež sušimo, ta najprej dozori, hkrati pa se spremeni še agregatno stanje pulpe. »V kratkem času se v sadežu zgodijo velike spremembe. Najprej izgine trpkost, spremenita se okus in aroma, trdo meso pa dobi želatinasto obliko. Zato je treba kakije pred sušenjem najprej olupiti.« Janko je za to izdelal posebne nože in žlice. »Če so kakiji mehki, jih lažje lupim, na pogled so videti lepši, saj ohranijo oranžno barvo, tudi sušijo se hitreje, problem pa je v tem, da je več  odpadka.« Zato raje suši še nezrele. In koliko časa mu vzame ta njegov hobi – s kakiji se namreč ukvarja, ko konča delo kmetijskega svetovalca na Kmetijsko gozdarskem zavodu Nova Gorica?  Novembra in decembra temu opravilu posveti ves svoj prosti čas. Zdaj mu pomaga tudi sin. Šele zadnjih deset let mu uspeva posušiti take kakije, kot so mu všeč. Obogatel pa z njimi ne bo. Kilogram posušenih stane 20 evrov. Za ta kilogram roma skozi njegove roke od sedem do deset kilogramov svežih kakijev. Najprej eno uro porabi za lupljenje, še eno uro mu vzame njihovo obračanje med sušenjem in masiranjem. In če to pomnožimo s sto kilogrami, kolikor jih lahko naenkrat posuši v sušilnici, je verjetno vsem jasno, zakaj se s to dejavnostjo ne ukvarja skoraj nihče v Sloveniji, pa tudi v Evropi. »Vem samo še za enega iz Brd. To ni posel, ki bi ljudi pritegnil. Veselje moraš imeti, pa treba je začeti iz malega. Jaz sem to vzel kot izziv.« Pa še Brajnikove težko dobite, saj jih suši predvsem za prijatelje in znance.

Specialiteta za sladokusce. Ko smo pokukali v sušilnico – pred tremi leti je v ta namen preuredil star nonotov čebelnjak – smo imeli kaj videti, pa tudi vohati. Na policah iz pletene mreže so bili zloženi sadeži v različnih fazah sušenja. Eni še lepih oblik in intenzivne oranžne barve, drugi že nagrbančeni, tretji manjši in temnejše barve. V zadnji fazi postanejo temno rjavi, skoraj črni, prekriti z belim prahom. Na prvi pogled so podobni posušenim figam, le da so še enkrat večji in več kot še enkrat okusnejši. Tudi nič se nam ne zatika med zobe kot pri sušenih figah. Notranjost sušenih kakijev je iz sladke in goste, želatini podobne snovi. »Japonci posušene kakije najpogosteje postrežejo ob nesladkanem zelenem čaju. Fruktoza ali poprh, ki prekriva posušene kakije, pa je zelo cenjena v kitajski medicini. Se pa moji kakiji z japonskimi ne morejo primerjati, oni namreč poznajo celo paleto suhosti. Večina njihovih je suhih samo napol. Meni taki niso všeč. Sem jih poskusil, pa niso imeli tako intenzivnega okusa kot moji. Mi smo namreč navajeni, da mora biti posušeno sadje zares suho.« Pred leti se je zgodilo, da je neki Japonec poskusil njegove posušene kakije. »Takrat sem sušil zrele. Rekel je, da se mu zdijo dobri. Se je pa začudil nad mojim načinom sušenja. A kaj dosti več ni povedal.«


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.