Mateja Jordović Potočnik

Delovanje takega sestava glasbenikov ni povsem preprosto. Najpomembneje je, da je dovolj goriva, ki mu pravimo ljubezen do glasbe, k temu pa sodi še mnogo vodstvenih in birokratskih izzivov. »Če imaš možnost, da si na tem svetu nekako preskrbljen in vsak mesec dobivaš plačo, je lepo, da imaš čas za svoje veselje in se s prijatelji, s katerimi se družiš v glasbi že 30 let, posvečaš hobiju. To je lepa možnost, da kaj narediš. Seveda je problem, ker mora vse to nekdo voditi, vodenje take dejavnosti pa ni več ljubiteljsko, temveč že profesionalno. Če želiš delati v skladu z nepregledno zakonodajo, pridobivati finančna sredstva, moraš temu nameniti ogromno časa – več kot za posvečanje glasbi!« je odkrit Aleš Suša, ki neprestano gleda v prihodnost. V naslednjih treh letih se bo ogledoval za novim vodjo, saj je na čelu zasedbe že 26 let in je prepričan, da bo po štirih letih čas za spremembo. Štiri leta so si zadali tudi za zbiranje 30.000 evrov za nov koncertni klavir. Ena od priložnosti za to bo dobrodelni koncert na začetku decembra, ko bo polovica nabranih sredstev namenjena tudi glasbeni šoli Krško in njihovemu programu za otroke s posebnimi potrebami.

Med muziciranjem in pripravami na veliki koncert ob 40-letnici 21. oktobra v Kulturnem domu Krško bodo vodstvu Big banda nekaj sivih las povzročili vsi predpisi in pravilniki. Zakonodaja tudi za društva, ljubiteljsko dejavnost, postaja vedno bolj zapletena. Čemu to služi? »Birokracija se kljub temu, da že vsaj 20 let opozarjamo na njeno zapletenost, vse bolj razrašča zato, da bi imeli bolj urejene stvari. Ampak na koncu je vse preveč nepregledno. Ker ni več medčloveškega zaupanja, je treba na papirju vse definirati do konca. Vedno se bo našel majhen odstotek ljudi, ki bo kljub perfektni zakonodaji deloval mimo predpisov, in vedno imamo težave, da zaradi neetičnega delovanja peščice (na vseh področjih) trpimo vsi drugi. Smo pa odvisni od sredstev iz občinskega in državnega proračuna, tako da se moramo prijavljati na razpise, kar je vsako leto zahtevnejše. Danes lahko zaradi nepopolne vloge izgubiš financiranje za eno leto in ogroziš delovanje društva – v takem primeru ga lahko za eno leto kar zapreš!« razlaga Aleš Suša.

V Krško na muziko! Krško je med drugim poznano po inštrumentalni glasbi, imajo močan pihalni orkester, iz katerega je big band tudi izšel. Kot samostojno društvo obstajajo 20 let in igrajo džez, ki nosi s sabo tudi prvine popa, latina in rocka. Njihova avtorska glasba, h kateri stremijo, pa zveni sodobno, v njej se prav tako meša mnogo slogov, in ušesom, kljub mnogim predsodkom in morda celo strahu pred »zateženostjo«, prav dobro dene. Skladbe pišejo člani orkestra, pa ne zato, ker jim sicer grozi izgon iz dobre družbe, ampak zaradi potrebe po ustvarjalnosti in vizije vodje orkestra. Enkrat na mesec v svojih prostorih gostijo koncerte drugih džezovskih skupin, program avtorske slovenske džezovske glasbe pa letos prvič financira ministrstvo za kulturo. Zakaj ne bi v Krško hodili po odmerek dobre (nove) glasbe, tako kot greste na Bled po kremno rezino?

»Zato smo si tudi izbrali lokacijo našega vadbenega prostora v starem mestnem jedru, da bi ga malce obudili, prinesli vanj nekaj življenja. Zakaj ne bi prepoznavnosti mesta gradili na tradiciji dobre glasbe? V glasbeno in kulturno dogajanje kraja je vredno vlagati. Če je mesto živo in ponuja nekaj več, bodo prišli tudi turisti. Pri tem ne mislim samo na tuje obiskovalce, prihodnost se zaradi svetovnih kriznih žarišč in okoljskih vplivov letalskega prometa nakazuje v lokalnem turizmu.«

Pridite na ulico. Njihov 300 kvadratnih metrov veliki vadbeni in prireditveni prostor se imenuje Studio 44 – ime je kombinacija hišne številke, na kateri domujejo, in spomina na studio 14 nacionalne radijske hiše, iz katerega so v Krško pripeljali akustične elemente (lesene plošče, ki služijo razprševanju zvoka, op. a) in jih tako rešili žalostne usode na odpadu. 

»Prej smo imeli velike težave s prostorom, saj je bilo 20-člansko zasedbo težko stlačiti na 30 kvadratnih metrov in potem tam še tri ure vaditi. Zdaj je krasno. Naš vadbeni prostor gleda na ulico, na območje za pešce, in občasno odpremo šestmetrska steklena drsna vrata in na koncu vaje zaigramo na ulico,« pripoveduje Aleš, ki mu za izumiranje starih mestnih jeder po državi ni vseeno in upa, da bodo Krškemu s svojo muziko vsaj malo pomagali. Dve leti se že odpirajo na ulico, pa še ni videti silnih rezultatov. »Ljudi je res težko spraviti ven.«

Trenutno pet njihovih članov – pozavnist Janez Hrastovšek, basist Domen Bohte, saksofonist Lenart Rožman, bobnar Jakob Avsenak in trobentač Jeromej Kostanjšek – v tujini študira džez in Aleš upa, da se bodo vrnili in pomagali. Ena četrtina zasedbe so profesionalci, ki se preživljajo izključno z glasbo (Lovro Ravbar, Matej Hotko, Janez Gabrič, Rok Lopatič, Rok Štirn, Bojan Zupančič in Tjaša Fabijančič).

In kaj takšne ase drži v amaterskem big bandu? »Pri nas so začutili nekaj več – da delamo dobro. Ta orkester skozi leta raste ravno zaradi rednega, počasnega in načrtovanega dela.« Pomaga tudi to, da so res dobra ekipa, ki skupaj preprosto uživa.

Prvi na svetu.Prvi na planetu so glasbo znamenitih Depeche Mode »preoblekli« v džez in dobili precej odziva od mednarodnega občinstva, celo od nekdanjega člana te svetovno znane skupine Alana Wilderja. Te priredbe so jim odprle pot tudi v Montreux, na najbolj znan in najstarejši džezovski festival v Evropi.

Ker član Big banda Krško ne more postati kar vsakdo – zahtevajo določeno raven znanja, imajo težave s podmladkom. »Ker naše glasbene šole ne dajo takega kadra, ki bi lahko prišel naravnost k nam, smo letos odprli svojo glasbeno šolo in dobili štiri učence na pozavni, enega na basu in enega na klavirju.« Tako si nameravajo vzgojiti nove člane in se razvijati – razvojno in trajnostno naravnani.

Znana imena

Njihov pianist Rok Lopatič igra pri Laibach, zanje je deset let igral tudi bobnar Janez Gabrič, saksofonist Lovro Ravbar igra pri zopet sestavljeni Milajodki Youneed, vodja in saksofonist Aleš Suša pri Demolition Group, kitarist Miha Koretič pri Xequtifz, pri katerih je tudi Bojan Zupančič – širše občinstvo ga bolj pozna kot vodjo plesnega orkestra v oddaji Zvezde plešejo – , pevka Tadeja Molan, ki je z Big bandom Krško že 15 let, pa je članica hrvaške zasedbe Beatta.

Zarja, št. 40, 2. 10. 2018