Ljubezen, ki govori o sedanjosti in ne razmišlja o jutrišnjem dnevu
Drobna Mariborčanka, po poklicu fizioterapevtka, mati treh otrok, je v resnici zelo odločna in pogumna ženska. A Petro Greiner bi skorajda pobralo od bolečine in nemoči, ko je pred petimi leti povila drugorojenko s trisomijo 13, kar pomeni hudo prizadetost. V dnevih, ko se je deklica bojevala za življenje, je tudi mama bila boj tako s samo seboj kot drugimi ljudmi, da bi bil ta otročiček sprejet in ljubljen kot vsi drugi. Težek boj. Zaznamoval jo je za vedno. Nato pa je prišel dan, ko je sprejela končno odločitev. Iz njene nemoči se je rodila bojevitost, iz torbice je potegnila rdečo šminko, se naličila in svoji Sofiji prišepnila, da gresta takoj zdaj domov, da bo živela, kolikor bo pač živela, a bo živela ljubljena in v krogu svoje družine. Odtlej, ko je hčerki pogumno prišepnila »pridi z menoj ali pojdi v nebesa«, nas Petra Greiner preseneča tudi s svojo angažiranostjo. Nekateri to njeno delovanje sprejemajo, drugi se čudijo, zakaj vendar tega ubogega otroka vztrajno potiska v njihovo življenje. Petra se ne ozira na nikogar, temveč vztrajno odstira tisto, od česar družba odvrača pogled.
Za srečanje sem jo prosila dan pred shodom ob mednarodnem dnevu redkih bolezni, tega je v soboto, 27. februarja, pod okriljem svojega Zavoda 13 organizirala že drugič. Tokrat v več mestih v Sloveniji hkrati. Prišla je z rdečim balonom, ki ga je izbrala za simbol teh shodov. Zakaj rdeči baloni? »Z njimi želimo opozoriti, da ima drugačnost, ki se zrcali ne le v naših otrocih, ampak tudi v odraslih osebah, svoje mesto med nami. Za nas rdeči baloni simbolizirajo ljubezen, pomešano z upanjem in otroško zvedavostjo nad življenjem samim.«
Na pogovor je prišla lepo urejena, takšna, kakršna je vedno. In seveda z rdečo šminko na ustnicah. Za najin pogovor je izbrala poseben prostor, Salon uporabnih umetnosti v Mariboru. Da, pri Petri mora biti tudi vsakdanje življenje na meji umetniške inštalacije, bi lahko rekli v šali. V resnici pa gre za žensko, ki se že od nekdaj ponaša z umetniško žilico, kar kaže tudi s svojim slogom oblačenja in nasploh videza. Njeno pisanje je izbrano in iskreno, neposredno in pikro, bolečih dejstev nikoli ne zavija v celofan in pentlje. Osebno pa je zelo rahločutna in se zna zelo empatično poglobiti v drugega človeka.
Ko sem prišla, se je po telefonu pogovarjala z mamico, ki je rodila mrtvega otroka. Ta jo je poklicala, ker je slutila, da bo Petra prisluhnila njeni bolečini. In takrat je Petra pozabila name, na intervju, na izbran slog svojih oblačil in prostor najinega srečanja. Dolgo se je pogovarjala s solzami v očeh. Počakala sem, da sta končali pogovor. A nato na njenem obrazu še dolgo ni bilo nasmeha.
Nekaj je narobe
Petro so namreč za vedno zaznamovali bolečina, samota, nevednost in občutek nesprejetosti ob dejstvu, da je v porodnišnici, kraju, kjer sta dobro sprejeti le sreča in lepota ob rojstvu zdravega otroka, rodila deklico s tako redko boleznijo, da se je tudi strokovno osebje spraševalo samo to, kdaj bo dojenčica umrla. Vedno nove preiskave so se redno končale s sporočilom: »Nekaj je narobe!« Takrat je dojela, da je v takšnih primerih nujno potrebna podpora materi, ki je rodila otroka s posebnimi potrebami, ženski, ki bo tudi po tem dogodku ostala steber družine in najpomembnejša opora »drugačnemu« otroku. »S takšno žensko se nihče ne ukvarja, nihče je ne vidi in nihče ji ne pomaga, opazijo jo le, če se smili sama sebi in drugim. Ti pa takrat potrebuješ to, da bi ti z nasvetom priskočil na pomoč nekdo, ki je doživel kaj podobnega, nekdo, ki ve ali vsaj sluti, kako se ženska počuti v takšnih trenutkih. Potrebuješ človeka, ki bi ti prisluhnil. Nekoga, ki bi znal odgovoriti na vprašanja, ki se jih ne upaš ali ne znaš zastaviti vsem tistim pametnim glavam, ki se ukvarjajo zgolj z diagnozo otroka.«
Celoten članek preberite v reviji Zarja, št. 11, 15.3.2016
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
