Revija Jana

Ko kardiolog postane srčni bolnik. Ateroskleroza je bolezen, ki je lahko tudi v svoji najhujši obliki skorajda brez simptomov. Nihče ni pripravljen na srčni infarkt, in to ne glede na to, koliko sicer ve o srčnih boleznih. Eden najbolj zgovornih primerov je zgodba kardiologa Janeza Polesa, ki je bila objavljena med strokovnimi članki Zveze koronarnih klubov Slovenije in jo na kratko povzemamo.

Po več kot štiridesetih letih kardiološkega dela, ko je bil on, zdravnik kardiolog, na eni strani mize ali ob postelji, na drugi strani mize ali v postelji pa bolnik, mu je življenje nenadoma namenilo vlogo srčnega bolnika. »Do tiste sončne sobote sredi junija leta 2016 skoraj nisem bil resneje bolan. Zgolj občasno se me je lotil kakšen prehlad, sicer pa sem imel vedno občutek, da sem poln zdravja. Ob vseh službenih obveznostih sem našel dovolj časa, da sem si polnil baterije in sproščal dušo z nordijsko hojo, tekom ali kolesarjenjem. Ure rekreativno športnih dejavnosti sva preživljala skupaj z ženo, ki sem jo med kolesarjenjem celo potiskal v klanec, da sva lahko nato skupaj nadaljevala pot po ravnini. Ob teh dejavnostih nisem čutil nikakršnega dušenja, stenokardij ali motenj srčnega ritma. Frekvenca srčnega utripa je bila ves čas v varnem območju. Pa se je zgodilo. Vikend na Pohorju. Intenzivna košnja s staro očetovo koso. Pokosil sem zelenico pred vikendom. Pojavila se je netipična bolečina v vratu in levi roki ter pozneje še v križu in desni nogi, kar me je zavedlo, tako da sem težave pripisal okvari hrbtenice, ki ni vajena obremenitev in rotacij, kakršnim je bila izpostavljena med košnjo. V mirovanju so se simptomi povsem umaknili. Šele poznejše dušenje ob naporu, slabost in siljenje k bruhanju so opozarjali na nestabilno akutno koronarno dogajanje. Začudenje, jeza, nemoč ... V duši je vrelo.«

Rešilni avto, zavijanje sirene. Podoživljanje prejšnjih voženj, med katerimi je bil v vlogi zdravnika. Vse je zelo hitro potekalo, vendar tudi kardiolog ni mogel ubežati strahu. A je imel to srečo, da se je znašel v strokovnih rokah svojih kolegov. Po zdravljenju v »domači« bolnišnici je prišel čas, ko je moral začeti živeti z boleznijo. »Poleg pesti zdravil, ki sem jih zaužil zjutraj in nekaj manj zvečer, čemur sem se težko privadil, sem se vključil tudi v program bolnišnične poinfarktne rehabilitacije. Duša bi, a srce ne zmore! Kolikokrat izrečena misel, namenjena bolnikom, zdaj pa tudi meni – bolniku. Težko se je bilo navaditi na vožnjo v drugi prestavi, ko pa sem prej vozil v četrti ali peti. A ne gre drugače. Srcu sem moral dati čas, da se je prilagodilo novim razmeram,« se zaveda kardiolog Poles.

Predvidevamo, da je bilo njemu nekoliko lažje kot popolnim laikom, ki se v tem novem in zelo stresnem položaju počutijo povsem izgubljene. Takšen bolnik je hudo negotov, poleg tega pa pogosto ostaja povsem sam s svojimi dvomi. Za odpravljanje vseh teh težav in stisk potrebuje pomoč, pomoč pa potrebujejo tudi njegovi svojci. Najlažja pot do te pomoči so zagotovo srečanja in izmenjava izkušenj z bolniki, ki so imeli enake težave. In to pomoč lahko bolniki najdejo v koronarnem klubu, kjer bodo hkrati našli tudi občutek varnosti in sprejetosti med sebi enakimi.

Kako zaživeti po infarktu. Hospitalizaciji po infarktu sledi okrevanje v centrih za ambulantno rehabilitacijo ali v za to dejavnost usposobljenih zdraviliščih. Vendar pa je srčna rehabilitacija proces, ki se nikoli ne konča in ki ga ni mogoče omejevati zgolj na obdobje »institucionalne« rehabilitacije, poudarja prof. dr. Zlatko Fras, strokovni direktor Interne klinike UKC Ljubljana, in dodaja, da so kardiološki klubi v Sloveniji kot enkratna humanitarna organizacija osrednje jedro, kjer se gradi dolgotrajna rehabilitacija v skladu z razvojem novih spoznanj kardiološke stroke. Ljudje dobijo v koronarnih klubih celostno sekundarno preventivo, kar pomeni preprečevanje ponovnega zapleta bolezni: poleg telovadbe so deležni tudi zdravstvenega svetovanja za urejanje drugih dejavnikov tveganja, psihosocialne podpore in pomoči pri premagovanju stresa. Klub ni namenjen zgolj srečevanju bolnikov, temveč se lahko vanj vključujejo tudi bolnikovi svojci. Odprt je tudi za ljudi, ki niso imeli koronarne bolezni, a si želijo prevzeti zdrav življenjski slog.

Prof. dr. Irena Keber, ki je z možem prof. dr. Dušanom Kebrom utemeljila idejo o laičnih organizacijah koronarnih bolnikov, opozarja, da se na žalost vanje vključuje premalo bolnikov. »To še zlasti velja za mlajše bolnike, tako da se članstvo v klubih stara in zaradi smrti članov manjša, namesto da bi se povečevalo. Vzroki za takšno stanje so večplastni, nedvomno bi bilo potrebno boljše povezovanje klubov z rehabilitacijskimi kardiološkimi centri, kardiologi in tudi s splošnimi zdravniki. Dejavnost koronarnih društev in klubov bi morala biti tako v javnosti kot v stroki veliko bolje prepoznana. Velik problem so tudi zelo omejena finančna sredstva, ki se v zadnjih letih zelo krčijo in onemogočajo celotno izvedbo programov. Zato bo v prihodnje poleg boljšega prepoznavanja naše dejavnosti in povezovanja s stroko naša poglavitna skrb zagotoviti stalne vire financiranja,« poudarja prof. dr. Irena Keber.

Zaradi vsega tega kardiologi predlagajo, da se v okviru preventive srčno-žilnih bolezni formalno oziroma finančno podpre tudi izvajanje rehabilitacije v okviru koronarnih klubov.

Več v Zarji št. 45, 6. 11. 2018.