Skrajšano: Konrad Kuštrin. Blagovna znamka, ki nikoli ne zataji. Ki smo jo že velikokrat gledali na delu, in vsakič ko se začne njegova zgodba, me je na poseben način groza. Gledali smo že veliko slovenskih stavk in večina jih je tudi za zunanjega, nevpletenega opazovalca mučnih. Še posebno mučno je, ko se gredo to igro zdravniki. Kajti če utihnejo stroji, je nekaj čisto drugega, kot če utihne pomoč bolnikom. Stavkajoči zdravniki seveda vselej zelo poudarjajo, da bolniki pri tem ne bodo neposredno prizadeti. In brž zdrdrajo stare litanije o otrocih, starih, rakavih bolnikih, nujnih primerih in tako naprej. A po tihem dobro vemo vsi, tudi dr. Kuštrin, mnogo bolje od mene: vsaka takšna radikalna zdravniška stavka, kakršno se spet gredo zdaj – in pri Kuštrinu so vse radikalne, je igra za življenje ali smrt. Le da žrtve ne umirajo zdaj, tu, vsem na očeh, zelo neposredno, ampak bodo na rovaš stavke umrle ali vsaj pozneje utrpele kronično škodo. Manj vidno, manj obtožujoče. To je prikrita, posredna škoda, o kateri je izredno težko govoriti, še teže je v zvezi s tem kar koli neposredno očitati. A škoda je. Življenje ali vsaj zdravje številnih se bo skrajšalo ali poslabšalo, to vemo vsi.

Kuštrin ima brata dvojčka po duši in po ciljih: predsednika Slovenskega zdravniškega društva. Oba si želita čim bolj sprivatizirano slovensko medicino – za več denarja več muzike. Ne, pravita, sploh nimava nič zoper javno zdravstvo! Toda zastonj bi moralo biti le res najnujnejše, za vse drugo so tu denarnice. To pomeni tržno dušo. Neoliberalno. Ne prav pretirano občutljivo. Pri pretirani socialni občutljivosti se tudi zdravstvo ne more uspešno razvijati. Seveda imata vso pravico za tak pogled in mnogo ugledne družbe v belem svetu. A je že tako, da nas je po svetu in tudi pri nas dosti več prej revnih kot premožnih. In zato bo dan, najbrž bosta dva različna dneva, ko bosta končno odšla s svojih pomembnih stolčkov, zame vesel dan. Zagotovo bom dvignila kupico. In bom v veliki družbi.

Da zdaj kdo ne bi pomislil, da sem proti zdravnikom, proti veliki večini zdravnikov, in ne opazim orjaške stiske njihovih profesionalnih (in s tem povezanih družinskih) življenj! Slovensko zdravstvo kot sistem je v marsičem popolnoma zavoženo. Samo današnjo kadrovsko zdravniško stisko si poglejmo, a tega je še najmanj kriv Cerar. Cerar je le podedoval nesposobnost, nedelo in stranpoti vseh, ki so imeli slovensko zdravstvo v rokah najmanj zadnjih dvajset let. Kar mižalo se je, kar prelagalo, kar gledalo stran. In zdaj imamo, kar imamo. In ima Kuštrin predstavo, mi pa Matildo. Ne vsi, kot rečeno, in ne povprek radikalno. Smo že rekli: zagotovo pa ogromno škodo.

Sploh pa se na ekranu dogaja veliko zanimivega. Posebne, do zdaj še neprakticirane novinarske raziskovalne ekipe raziskujejo velikanske korupcije v taistem slovenskem zdravstvu: naročila bolnišnic in drugih medicinskih ustanov za orjaške vsote. In pri tem orjaški dobički, beri podkupnine zdravstvenim delavcem oziroma zaposlenim v zdravstvu v žep. Vsem na očeh. Leta in leta, milijon na milijon. Dostikrat kradejo kar organizirani družinski člani, to je še najbolj prikladno. Novinarske ekipe pod večernim televizijskim poveljstvom ugledne Lidije Hren bi morale biti iznajdljive: svoja odkritja bi morale za dober denar prodajati slovenski policiji in drugim za to odgovornim uradnim organom, ki so jih prehitele in osramotile. Če je na prodaj vse, so na prodaj tudi informacije o kriminalu policiji. In novinarske plače so vse bolj in bolj mizerne.

Zadnjič je bil v studiu spet Goran Klemenčič. Ko je bil še v prejšnji službi, je bil bolj popularen, kot je zdaj, minister. Zdi se, laiku seveda, da tudi manj učinkovit. A se je Klemenčič v studiu dobesedno izpovedal. Zelo nazorno je razložil, kolikor je seveda javnosti smel, vrsto zanimivih težav, ki mu vežejo roke in ga spotikajo. Posebej zanimivo je bilo njegovo pojasnjevanje, kakšne pritiske iz številnih, tudi zelo zanimivih okolij doživlja, da bi le pri nas v večini spotikljivih ali vsaj napredek zavirajočih reči ostal status quo. Da se stvari za nobeno ceno ne bi spreminjale. In so stvari potemtakem marsikje drugačne, kakor je videti – tisto, kar razglašamo za vzrok, je v resnici posledica bitke z vsemi sredstvi zoper spremembe. In se nič (ali vsaj mnogo premalo) ne zgodi, ker iščemo drugje, kot bi morali.

Ogledovala sem si tudi ljubki (klofnil me bo), kot dekletce skravžan obrazek z zvonkim glasom, za katerega sprva nisem mogla verjeti, da je to današnji Tomaž Domicelj. Do neprepoznavnosti se ni spremenil le obrazek, ampak, zanimivo, tudi glas. V tistem obrazku ni bila niti rosna kapljica agresije, zadnja leta pa sem nekajkrat premišljevala, da je lahko Domicelj v afektu tudi nevaren človek. Oddaja je izvrstno povzela vse tisto, kar je iz Domicelja z leti ustvarilo tolikšno legendo.

Zato pa me je še toliko bolj razkuril sveži slovenski film s fotogeničnim, zelo neslovenskim naslovom Štiri stvari, ki bi jih rad počel s tabo, ki so ga prejšnji teden predvajali tudi na televiziji. Vse drugo, tudi kaj dobrega, na stran – razumela nisem nič. Zvok, vsaj zdelo se mi je, da gre za zvok, je bil namreč skoraj do konca tako zamazan in razpeštan, da mi ni uspelo razvozlati skoraj ničesar od tistega, kar so si tipi pripovedovali. Bilo je, kot bi si ogledovala kakšen sto let star začetniški domači film, takšen, pri katerih smo bili veseli, da sploh kaj vidimo, če že ne razumemo. In prav metalo me je od firbca, kdo so ustvarjalci. Film je producirala Televizija Slovenija, tako da zdaj premišljam, da so morda vsega krivi nerazumljivo govoreči igralci. Ko je namreč v dogajanje vstopila prva bjonda, bilo je že krepko v drugi polovici, sem jo z osuplostjo razumela do konca. Le kdo bi to razumel?