Dan je po meri narejen za turiste: toplo, sončno majsko dopoldne na Bledu. Voda se lesketa, grad napenja prsi na vrhu pečine in otok, zavedajoč se svoje slikovitosti, se nonšalantno nastavlja občudujočim pogledom. Črni oblaki, ki povisevajo nad Stolom, si vzamejo čas in vljudno počakajo, da se turisti do sitega nafotografirajo, preden se privalijo nad jezero. Labodov ni, ker pravkar gnezdijo in nimajo časa pozirati, medlo jih skušata nadomestiti dve raci, ki apatično plujeta po umazani vodi tik ob bregu in brez vidnega uspeha resignirano iščeta kakšen prigrizek. Nihče ju ne hrani in fotografski objektivi iščejo druge motive. Turistov je malo. Obala jezera je skoraj prazna, starejši par osamljeno ždi v pletni in čaka, da se bo nabralo dovolj potnikov za vožnjo do otoka. Lansko poletje, ko so preštevilne turiste ne prav spretno odganjali, se zdi zelo daleč.

Tule je nova beseda za danes: overtourism. Tako v angleščini poimenujejo preobilje turistov, ki preplavljajo najlepše koščke sveta, in ti potem niso več tako zelo lepi, samo preobljudeni in onesnaženi. Preturistični kraji in dežele se proti poplavam obiskovalcev borijo različno: ponekod tropske plaže, zalive, včasih kar cele otoke zaprejo za turiste, Benetke letos uvajajo ograje, ki bodo ločevale turiste in domačine, Cinque Terre imajo telefonsko aplikacijo, ki turiste opozori, kadar je tam že preveč ljudi, da naj raje ne pridejo tisti dan, uvajajo tudi vstopnice, katerih dnevno število je omejeno. Število dnevnih turistov omejuje tudi otok Santorini, za perujski Machu Picchu je treba kupiti dopoldansko ali popoldansko vstopnico, omejeno je tudi število popotnikov, ki se smejo podati po inkovskih gorskih stezah. V Barceloni so menili, da so najočitnejše rešitve tudi najboljše, in so turistično takso dvignili do neba, v Amsterdamu, kjer imajo raje mehkejši pristop, pa so dali domišljiji prosto pot – najprej so preučili vzorce obnašanja turistov, zdaj jih skušajo nežno in brez prisile spremeniti, turiste nevsiljivo mamijo k zanimivostim zunaj mesta, poskrbeli so tudi, da je pot do njih čim lažja. Imajo aplikacijo, ki opozarja, kdaj je kakšna vroča turistična točka prezasedena, pripravljajo program, ki bo preučil človekov profil na Facebooku in mu na podlagi tega svetoval, kaj naj si ogleda. Obstaja v nizozemski različici, angleška bo na voljo proti koncu leta. V Dubrovniku omejujejo število gigantskih turističnih križark, ki se ustavljajo pred mestom in iz trebuhov bruhajo na tisoče turistov, skupaj skoraj okrog 10.000 na dan; v Pragi, ki ima (pre)živahno nočno življenje, zvečer na ulice pošiljajo »antikonfliktne« ekipe, ki umirjajo razgrajače.

Ampak, kot je rekel amsterdamski šef turizma, »mesta ne moreš kar zapreti. To je zelo kratkoročna rešitev.« Saj.

Nismo le kulisa. Lani se je blažja verzija preturizma zgodila Bledu, saj se je vse poletje dušil v prometu in turistih, pa se je tedanji v. d. Turizma Bled pretežno nespretno lotil problema z javnim pozivom bledaželjnim Slovencem, naj poleti za božjo voljo ne rinejo k njim za en dan, naj raje počakajo na posezono, takrat jih bodo pa veseli. Narod je ponorel.

Narobe ste me razumeli, se je branil možakar in opravičil, češ, dobro sem mislil. A grenak okus je ostal. Gospoda zdaj ni več na tem položaju, jeseni je Turizem Bled dobil novega direktorja, Tomaža Roglja, ki razmišlja drugače. Bled je še zelo daleč od tega, da bi bilo turistov toliko, da bi bilo za domačine življenje neznosno, meni. Lani so imeli milijon nočitev, kraj bi jih prenesel trikrat več. »Na Bledu se s turizmom ukvarjamo že 150 let, nekaj smo se torej že naučili. Moj kolega iz Bohinja Klemen Langus je zadnjič lepo rekel: Bohinj je tako velik kot Malta. Na Malti imajo 500 ljudi in milijon obiskovalcev, v Bohinju je pa pet tisoč ljudi in ti ljudje se morajo šele navaditi živeti s turizmom. Na Bledu smo pa tega turizma navajeni. 1,7 milijarde turistov potuje po svetu in logično je, da ponekod pride do zgoščevanja – na točkah, kot je Dubrovnik, kot so Benetke, pride do preobremenjenosti, ko so domačini zapostavljeni in je mesto samo še turistična kulisa. Mi na Bledu tega ne bi radi doživeli, Bled tega niti ne omogoča, ker ni tako velik. S to količino gostov – lani je bilo na Bledu milijon nočitev – smo bili zadovoljni, ampak to je še zmeraj količina, s katero lahko zelo dobro živimo. Če bi bil Bled vedno poln, če bi imel stoodstotno zasedenost s takim obsegom prenočitev, kot jih imamo zdaj, osem tisoč, bi to pomenilo tri milijone prenočitev. Ampak od tega smo še daleč, čeprav že podatki za prvi kvartal kažejo, da se je število nočitev za osem odstotkov povišalo. Torej se ta trend nadaljuje in je podoben svetovnemu in slovenskemu.«

Blago preusmerjeni. Tomaž Rogelj tako kot turistični delavci v Amsterdamu verjame v mehkejši pristop, v to, da turiste nežno preusmerjajo. Končni cilj je trajnostna mobilnost, pravi, pa čim manj prometa ob jezeru, končni cilj je, da so avtomobili parkirani na obrobju, gostje pa pridejo do jezera s shuttli ali kolesi. Ampak do tega je (vsaj) še štiri, pet let.

Pa ni to, da vneto gradijo nove ceste ter nova in nova parkirišča, samo prilivanje olja na ogenj, saj bo prišlo še več turistov? Ne, trdi on: »Tega, kar mi delamo, da gradimo parkirišča in druge stvari, ne delamo za to, da bi privabili več turistov, temveč da bi tistim, ki pridejo, omogočili bolj normalno življenje in sobivanje tukaj. Špice bodo še, za vse špice ne moremo imeti nikoli dovolj parkirišč, dovolj kolesarskih poti, dovolj miz v lokalih, to je nemogoče. Takrat poskušamo to obvladovati tako, da ljudi usmerimo. Že na začetku Bleda jim bomo z novimi informacijskimi tablami pokazali, kje se da parkirati, tu so nova parkirišča, ki jih uvajamo predvidoma že junija, pa razbremenilne ceste ... vse te stvari delamo zato, da bi bilo naše sobivanje lažje. … Dnevni gostje so zelo pomembni, na Bledu jih je skoraj polovica – pridejo, si ogledajo zanimivosti in potem grejo. Veliko prispevajo k dobrim rezultatom turizma, tako da jih ne odganjamo. Kadar je gneča, se trudimo, da bi to – kako naj rečem – mehko teklo.

Pride lahko vsak, mi nikomur ne moremo reči pridi ali ne pridi, je pa bolj smiselno, da če hočeš Bled uživati v vsej njegovi lepoti, prideš recimo ob sedmih zjutraj in greš okrog jezera. To je res edinstveno doživetje, začutiš mir, zelenje, edinstvenost ... Razumemo pa tudi, da gostje pridejo zaradi prireditev, imamo več vrhuncev sezone – otvoritev, pa Blejske dneve, festival Okarina ... Takrat je res veliko ljudi. A verjamemo, da ljudje to sprejmejo, ker jim tudi nekaj ponudimo – zabavo, kulturo, doživetje.«

Ampak komu? Tole je vprašanje, ki smo mu na Bledu iskali odgovor, kaj pa domačini? Kaj množica turistov prinaša Blejcem? So oni zadovoljni? Ne vsi, se je pokazalo. Nekateri manj prijetne plati množičnega turizma pač sprejemajo kot ceno, ki jo morajo plačati za to, da v lepem kraju živijo, posredno ali neposredno od turizma, kot tisti Blejec, ki raje ostane neimenovan. Sam z množico turistov in vsem, kar ta prinaša, nima težav, pravi. Potrebe turistov so se pač spremenile, a spremenil se je celoten turizem, ne zgolj blejski. Spremenili pa so se tudi Blejci. S turizmom na Bledu služijo vsi, je razložil – tisti, ki denar zaslužijo s turisti, ga porabijo pri lokalnih trgovcih in obrtnikih, tako tudi tem turizem posredno koristi.

Drugi se s takim pogledom zelo odločno ne strinjajo. Na primer gostinka, ki se tudi noče izpostavljati, pa dve sobodajalki, Andreja Pretnar Kastelec in bivša občinska svetnica Ana Marija Kovač, ki skomigneta, ah, saj se vedno izpostavljava. Čeprav vse tri živijo od turizma, to še ni razlog, da bi bile tiho o stvareh, ki jih pri blejskem turizmu motijo. In teh je kar nekaj. Pišejo dopise, pogosto se oglašajo, a na občini jih nočejo slišati, potožijo. Iščejo sogovornika, pravijo – takega, ki bi slišal tudi njihovo plat in poslušal tudi njihove zamisli o tem, kakšen bi moral biti blejski turizem (trajnostni, zeleni, ne masovni, je kratek povzetek).

Pravijo, da nam turizem cveti, povedo in se takoj vprašajo: ampak komu cveti?

Turizem nas je prehitel. Statistike so blesteče, ampak »statistika ne pokaže pravega stanja,« pravi Ana Marija Kovač. »Statistika govori o gostih, ki pridejo na otok in grad, a domačini od njih nimamo nič. Avtobus pride v hotel, turisti prespijo, potem pride še en avtobus in statistika pravi, da je na Bledu prespalo sto ljudi. Ob šestih zjutraj vstanejo, gredo k jezeru, fotografirajo otok in grad, v trgovini kupijo vodo, se napokajo v avtobus, pa hop naprej. V hotelu so dobili tako dumpinško ceno, da je skoraj cenejši kot hostel.«

Kdo ima torej korist od blejskega množičnega turizma? Pletnarji, naštevajo sogovornice, cerkev na otoku, Zavod za kulturo na gradu, pa hotelske verige, ki z nizkimi cenami privabljajo goste za konec tedna, eno noč, »… domačini pa se spoprijemajo s socialnimi in ekološkimi posledicami. Družinske hiše se spreminjajo v apartmaje, ljudje se izseljujejo, kakovost življenja se slabša – zaradi prometa, zaradi slabšega zaslužka, plače v gostinstvu so nikakršne, ker prihajajo gostje, ki so izsilili dumpinške cene. Tu restavracije ne delajo normalno, gostom ponujajo cenena kosila za pet evrov, natakarji pa so slabo plačani.« Zasluži pa trgovec, ki turistom s plitvimi denarnicami prodaja ustekleničeno vodo in pripravljeno hrano. Lokali v središču Bleda samevajo.

Glejte, pravi ena, sedimo v lokalu, vreme je lepo, koliko ljudi je tukaj? (Ne prav veliko, je pravilen odgovor.) »Statistika pa kaže povsem drugače. Oni so zabeležili goste na otoku in na gradu, mi jih pa sploh ne vidimo, vidimo samo avtobus.«

Preberite še ...

· Zdravje

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

»Turizem nas je prehitel, zato je skrajni čas za začetek sodelovanja,« vzdihne Andreja Pretnar Kastelec.

Komunicirajmo. Turizem po meri domačinov bi bil zeleni trajnostni turizem, pravijo odločne Blejke. V središču kraja naj ima prostor le turizem z vsebino – Bled in literatura, Bled in zgodovina, Bled in Riklijeva zapuščina ... Turistom prodajajmo zgodbe, ne le praznih lepih razglednic. Na posvetovanja o turistični strategiji bi morali povabiti vse in prisluhniti vsem, tako predstavnikom občine, Zavoda za turizem, policije, redarstva, gasilcev kot tudi predstavnikom gostincev, hotelirjev, sobodajalcev, trgovcev, pletnarjev ....

»Včasih je to najlepši, včasih pa težji del mojega posla, ko vzamem kolo ali grem peš in ljudi vprašam, kaj je tisto, kar je treba izboljšati,« na vprašanje, ali se o njihovih željah pogovarja z domačini, odgovori Tomaž Rogelj. »Naš posel je, da uskladimo interese gostov in domačinov, tistih, ki delamo v turizmu, da bomo lahko skupaj živeli, saj od tega živimo, to je tu glavna gospodarska dejavnost.«

Domačinke povedo drugačno zgodbo. »Zahtevamo, da predstavniki sobodajalcev, gostincev, trgovcev, infrastrukture, občinarjev, začnemo s sestanki in s sodelovanjem vseh deležnikov v prostoru. Zares, ne le deklarativno. Oni pravijo, da komunicirajo z vsemi 'deležniku v prostoru', ampak to je floskula, do mene nikoli ni prišel nihče, kot sobodajalca me nikoli ni nobeden povabil zraven, čeprav sem se že ničkolikokrat izpostavila. Že štiri leta jih prosimo, na to opozarjamo, a brez uspeha,« ugotavlja Ana Marija Kovač.

Saj se vsi trudijo potegniti voz do istega cilja – prijetnega in donosnega sobivanje s turisti –, le da hočejo tja priti po različnih poteh. Nekako tako kot v tisti basni o tem, kako so v voz vpregli laboda, raka in ribo. Labod je hotel vzleteti, riba zaplavati in rak je šel nazaj. Takole se je to končalo, poroča avtor Krilov: »Kdo prav ima, kdo kriv je, ni soditi nam, le voz stoji še danes tam.«

Sredi popoldneva črni oblaki nad jezerom odložijo svoj tovor – kratko ploho, potem se vljudno umaknejo soncu. Le zakaj bi turistom kvarili obisk? Tako ali tako so na Bledu bržkone le en dan.

 Zarja št. 20, 15.5.2018