Arhiv Zarja

Džip. Cigareta. Udobna pisana oblačila. Ruta v laseh. Otroška norost. Občutek, da je vse mogoče. Pivo. Bob. Zabava. Svet je lep. Anka Ciganka ... Skrivnostna seksi blondinka z raskavim glasom, polna življenjskih izkušenj in preizkušenj. Drama quin. Party animal. Pisateljica. In ja, manekenka za vse čase, ki smo si jo zapomnili. 

Ne mislim umreti kot vreča krompirja! Da jo je kap, sem vedela že nekaj mesecev. Žensko, ki je skoraj 70 let plesala v svojem ritmu ne glede na vse. Ki si je dala duška in potovala v daljne kraje, ko smo bili še zapečateni z mislimi, da je to samo za privilegirane. S svojim življenjem nam je kazala, da je nemogoče mogoče. Pri osemnajstih sem jo vsak dan obiskovala, opazovala in poslušala. Bila sem tam, ko so prihajali zanimivi ljudje z vsega sveta. Tedaj je živela še v Preddvoru. Prišla je iz Afrike in prirejala nepozabne žurke. Vstopala sem v film, postala v njem statistka. Dogajalo se je marsikaj, kar sem pred tem videla samo na televiziji. V hišici, obdani s travo in cvetjem, ki ga je Anka oboževala. Njen mož Bob je delal na naftni ploščadi, ko je vihrava optimistka z džipom in odprto streho dirjala po gorenjskih gričih. Lahko sem jo spremljala. Stik sva ohranili do njene selitve v Hurgado, potem sva se srečali le še redko. A spomin je ostal.

Hurgada je bila dom, ki si ga je izbrala za svojo zadnjo dekado. In tam jo je lani, nekega vročega novembrskega dne, pocukala za rokav kap. »Naj se že malo umirim, mi je rekla. Naj v svoje življenje vnesem red, več spanca, manj žuranja. Čas je.« S prijateljem, ki je bil tedaj slučajno ob njej, sta še zmogla do bližnje bolnišnice, a tam niso pravi čas pravilno ukrepali. »Čutila sem, da moram domov, da bom umrla, če bom ostala v Egiptu. Saj so prijazni, ampak možgani so pa možgani.«

Več v Zarji št. 16, 19. 4. 2016

arhiv Zarja