Revija Zarja

Kadar skočimo v naše morje, nam ni treba skrbeti, da nas bo pojedel morski pes, in v jezerih na nas ne prežijo krokodili ter kače strupenjače. V nasprotju z Avstralci se lahko po mestu sprehajamo brez skrbi pred smrtonosnimi pajki. Zato pa na nas prežijo komaj vidna bitja, ki lahko resno ogrozijo naše zdravje – klopi. O njih kroži kar nekaj trditev in polresnic, celo mitov. Kaj je torej res?

Malo strahu pred klopi je čisto koristno. Je namreč najboljše zagotovilo, da se bomo po vsakem sprehodu v naravo dobro pregledali za morebitne priseske na koži, ki se prav nesramno trudijo ostati čim bolj neopazni in živeti na naše stroške. Ti stroški se, če je klop okužen, plačajo z zdravjem in torej še zdaleč niso zanemarljivi. Lymska borelioza in klopni meningoencefalitis (KME) nam lahko resno zagrenita življenje, a saj tovrstna opozorila poslušamo vsako leto znova, boste rekli. Dodatno nas strezni, če posledice okuženega klopa doživi kateri izmed naših znancev. Nikar ne čakajmo tako dolgo, da postanemo previdnejši!

Smo s psom varnejši? Že res, da vsak klop, ki nam prekriža pot, ni okužen s KME ali lymsko boreliozo, vendar se na to ne gre zanašati. Slovenija sodi med najbolj ogrožena območja v Evropi glede okuženosti klopov z virusom KME. Proti slednjemu se lahko zaščitimo s cepljenjem, proti lymski boreliozi, za katero vsako leto v Sloveniji zboli med pet do šest tisoč (!) ljudi, žal ne. Kako pomembno je samopregledovanje kože, še posebej dobro vedo tisti, ki imajo psa. Ti so najboljši pokazatelj, da lahko klopa »staknemo« že samo s sprehodom po mestnem parku, na vrtu ali ob klopci pod drevesom. Psa se klopi primejo, že ko leti za vogal, se zdi. In to celo drži: ker ima pes nekoliko višjo telesno temperaturo, se klopi nanj raje in hitreje prisesajo kot na človeka. To pa ne pomeni, da smo v njihovi družbi pred klopi varni. Celo če uporabljate vse možne oblike preventive, se je treba vsakič znova pregledati. 

So krivi Nemci? Med ljudmi krožijo trditve, da imamo pri nas toliko okuženih klopov, ker naj bi jih med 2. svetovno vojno Nemci metali iz letal, da bi se tako znebili partizanov. To prepričanje smo lani že preverjali pri zgodovinarjih in drugih strokovnjakih, in ti so takrat povedali, da so tudi oni že slišali za posebne metode Gestapa, vendar pa je dejanskih podatkov o tem tako malo, da govoric ne morejo potrditi. Tokrat smo se v omenjeni mit poglobili še malo bolj in razmišljamo takole: ali je možno, da bi Nemci želeli razširiti bolezen, za katero takrat sploh še vedeli nismo? V Evropi so sicer nekatere klinične slike bolezni res opisovali že pred stotimi leti, vendar pa so lymsko boreliozo odkrili in prvič diagnosticirali šele leta 1975 v ZDA. Povzročitelja so strokovnjaki prvič opisali nekaj let kasneje, leta 1982. Glede na to, da se simptomi, ki jih povzroči okužen klop, pojavijo sčasoma, lahko predvidevamo, da pred tem odkritjem klopov in simptomov, ki jih je povzročila lymska borelioza, nihče ni povezoval. Se je pa med drugo svetovno vojno že vedelo, da lahko klopi prenašajo infekcijske bolezni, iz njih so znanstveniki leta 1938 tudi že izolirali virus KME. Torej je teoretično možno, da bi nekdo na naš teritorij odvrgel klope, okužene s KME. 

Preberite še ...

Prehrana · Oglas

Ribe naj bodo na jedilniku vsak teden

V gozd v svetlih oblačilih! Svetla oblačila se vam za odhod v naravo splača izbirati zaradi več razlogov. Prvi je kajpak ta, da na njih hitreje opazimo klopa. O drugem razlogu se je v knjigi Uživajte v naravi brez strahu pred klopi razpisala Sanja Lončar. Klopi se namreč radi skrivajo v temačnih kotičkih in jih svetloba ne privlači. Zato se izogibajo tudi »svetlim« ljudem. Če se v naravo odpravite dobre volje, nasmejani in pozitivno naravnani, za klope ne boste tako zanimivi. Vendar kljub temu ob vrnitvi domov skočite pod tuš. 

Rdeči kolobar – zanesljiv alarm? Da je bil klop, ki se nam je prisesal na kožo, nemara okužen, nas najpogosteje začne skrbeti, če se okoli mesta ugriza pojavi rdeč kolobar. A z rdečimi kolobarji je tako: res nas lahko opozorijo na okužbo ali pa nastanejo samo zato, ker smo (na primer) alergični na klopovo slino. Vsak rdeč kolobar torej še ne pomeni, da smo okuženi z boreliozo, a pozor: tudi če rdečega kolobarja ni, to ne zagotavlja, da klop ni bil okužen. Lončarjeva v knjigi razkriva, da se pri kar polovici okuženih z boreliozo na koži ni pojavil rdeč kolobar. Pri teh so se namesto rdečega alarma pojavile težave, ki si jih okuženi pogosto ne znajo razložiti. Da bo še bolj zakomplicirano, tudi uradni zdravstveni testi prisotnosti borelije ne zaznajo vedno. »Supervizija tovrstnih testov je pokazala 55 odstotkov napačnih rezultatov, kar pomeni, da je verodostojnost testa za prisotnost borelije v telesu enaka metanju kovanca,« je zapisala vodja projekta Skupaj za zdravje človeka in narave in dodala, da ima borelija sto obrazov in se zna v telesu izjemno dobro skriti.

Več v Zarji št. 20, 15. 5. 2018.