Lovec je pobledel ob teh obtožbah, in ker ni spravil iz sebe niti besede več, sem vprašal pravnika: »Ali si morda vegetarijanec?«

»Ne, dobri pečenki se pač ne odrečem,« je mirno odgovoril.
»Torej greš v mesnico in kupiš meso?« sem nadaljeval. Prikimal je.
»Aha, ali veš kdo ubije prašiča, katerega meso ti poješ?«
 »Jasno, to store v klavnici.«
»No, ker si že pravnik, te bom vprašal še nekaj. Ali je tisti, ki poklicnemu morilcu plača umor neke osebe, sokriv umora ali ne?«
 »Seveda, da je!« je odločno odgovoril pravnik.
»Torej ti je jasno, da s tem, ko kupiš kilo svinjine, plačaš tudi umor te svinje,« sem mu rekel.
Sedaj je bil pravnik v veliki zadregi. Zamomljal je le, da je to okrog mesa v mesnicah drugače, da gre za pač hrano ljudi, poskočil pa je lovec, ki je končno le prišel do besede:
»Kdor plača umor, je sokriv umora!« Potem se je obrnil proti pravniku in mu rekel:
»Edina razlika med nama je v tem, da si upam ustreliti žival, ti pa si navaden pezde, ker si tega ne upaš storiti in umor živali raje plačaš. Greš v mesnico in kupiš kilo mesa, nočeš pa videti, v kakšnih razmerah živijo živali, in nočeš vedeti, da je ceni kile svinjine tudi znesek plačila za morilca te živali.«

Sprenevedanje s pečenko v ustih?

Preberite še ...

· Nepremičnine

Spremembe obračunavanja: kaj morajo vedeti lastniki sončnih elektrarn?

Stališče lovca mi je še danes bolj pošteno, kot je sprenevedanje tistih, ki si oblizujejo od pečenke mastne ustnice, obenem pa rohnijo proti lovcem. Mnenja sem, da bi moral vsakdo, kdor uživa meso, najmanj enkrat v življenju sam ubiti, odreti in razkosati žival, s katero se hrani. Če bi ljudje videli, kako žive živali v množični reji, bi večina njih postala vegetarijanci. Tako se sprenevedajo in nočejo videti, kaj se dogaja izza visokih zidov velikih farm in klavnic. Za njimi se dogaja marsikaj hujšega, kot vidimo v cenenih grozljivkah. Živali so postale zgolj stvar, materialna dobrina, ki v obliki mesa zadovoljuje naše potrebe. Ne vidimo več živali, ker gledamo meso. Pri tem pozabljamo, da to vsebuje celoten zapis trpljenja ubogih živali. Kdo nam daje pravico, da še vedno delimo živali na hišne ljubljenčke in tiste druge »domače živali«, ki so obsojene na grozljivo trpljenje množične reje? Ali je njihovo meso res lahko še sočno in mehko? Kaj je v njem? Po čem diši hrustljava pečenka?

Več etike v odnosu do živali

Poznam pravnico, odlično mlado žensko Tadejo Pirnat Battelli, ki si je za diplomsko nalogo izbrala temo »Problematika intenzivne živinoreje«. V uvodu je zapisala: »Rešitve za položaj živali v intenzivni reji obstajajo, problem je pomanjkanje politične volje po spremembi. Majhne spremembe za izboljšanje položaja živali v reji, kot so prepoved baterijske reje kokoši nesnic v neobogatenih kletkah od leta 2012, prepoved privezovanja telet in ozkih kletk za prašiče, že kažejo, vendar pomenijo le pomiritev NVO, ki so postale »preglasne« in katerim je kupec, od katerega je ves sistem odvisen, prisluhnil.« Mlada pravnica Tadeja Pirnat Battelli se bojuje za pravice živali, torej za več etike v odnosu do njih, kar bi hkrati znižalo zdravstveno in okoljsko tveganje množične reje pri človeku. Torej bi bila sprememba, ki jo predlaga, koristna za oba udeleženca, za žival in človeka.

Nesrečnice v neobogatenih kletkah

Poglejmo si živali v množični reji in začnimo pri kokoših. »Neobogatena kletka« (kakšen bedast izraz) je 550 kubičnih centimetrov prostora, ki si ga delijo štiri kokoši nesnice ali pet. Kletke v višini 40 cm so zložene tudi druga vrh druge do višine odraslega človeka. Za kotaljenje izvaljenih jajc je kletka nagnjena za osem stopinj. Kokoši ne morejo niti razpreti kril, živijo eno leto (v odprti reji kokoš doživi šest let) in znesejo okrog 300 jajc. Tako se v Sloveniji proizvede 60 odstotkov jajc. Posledice te reje je kronično pomanjkanje kalcija, kar povzroča osteoporozo in zlome kosti (ista usoda čaka človeka, ki se hrani s takšnimi jajci). Živali nikdar ne vidijo sončne svetlobe, pogoste so okužbe dihal, solzenje oči in slepota ter izguba perja. Zaradi psihičnih motenj pri živalih prihaja do agresivnosti in kanibalizma, zato jim v prvih desetih dneh življenja skrajšajo kljune. Tak način vzreje je nova direktiva EU prepovedala, vendar je do izvajanja dopustna 12-letna »prilagoditvena« doba. Še dvanajst kokošjih generacij bodo srečnice čakale »obogatene kletke«, ki bodo imele 750 kubičnih centimetrov neoviranega prostora. Super! Pri piščancih za prirejo mesa je gostota živali izražena v 42 kilogramih žive telesne teže na kvadratni meter, tako rekoč 20 piščancev na kvadratni meter ali en piščanec na list A4-formata. Povprečna življenjska doba piščanca je manj kot šest tednov. Njihova krma je obogatena z vsemi mogočimi dodatki za hitro pridobivanje teže. Zaradi prehitre rasti je prekrvavljenost (angiogeneza) manjša, zato nastajajo nekroze. Gnijejo pri živem telesu. Veliko piščancev je tako težkih, da pri petih tednih ne morejo niti stati, kaj šele hoditi. Četrtina ima pohabljene noge in veliko jih umre zaradi zaustavitve srca.

Kako v resnici redijo svinje
Prašiči so zaprti v betonskih kletkah z jekleno ograjo. Svinji je odmerjeno 2,25 kvadratnega metra »neovirane gibalne površine«, a se ne more gibati. Lahko le stoji ali leži. Pri skupinski reji so zaradi poškodb dovoljena pomirjevala. Preventivno se krajšajo repi in porežejo zobje brez pomirjeval. Za te posege kakor tudi pri kastraciji se anestetiki ne uporabljajo. Predstavljajte si, da vam zobozdravnik odpili zob brez anestezije ali da vam brez narkoze odstranijo moda. Povem vam, čisti užitek! Breja svinja je ukleščena v tako imenovani »prasitveni boks«, in ko skoti, pujske že pri starosti 28 dni odvzamejo materi in potem jih čaka še 16 tednov življenja. Potem je zanje že krajši sprehod do vozila, ki jih pelje v smrt, lahko smrtonosen. Zaradi negibanja imajo namreč tako tanko srčno steno, da pogosto pride do rupture miokarda, dobesedno jim poči srce. Preventivna injekcija hormonov ublaži gospodarsko škodo, ki bi pri tem nastala. Hormoni pa končajo v mesu.

»Krasna« anemična teleta
Teleta imajo prav tako odmerjeno življenjsko površino. Politiki so doumeli, da je za tele z 150 kilogramov žive teže dovolj kvadratni meter in pol površine, za tele do 220 kilogramov pa so odmerili 1,7 kvadratnega metra. Še nekaj za tiste, ki obožujete belo telečje meso. »Belo« meso se naredi tako, da teletom v hrani odvzamejo železo. S tem postanejo teleta anemična, kupci pa dobijo »krasno belo« teletino. Tudi prašičje meso gre skozi »pripravo za trg«. Ker se, sedaj sila moderna, manj mastna svinjina med peko hitreje posuši, jo napumpajo s slanico in drugimi kemikalijami, ki ohranijo vlažnost in »izboljšajo« okus mesa, mimogrede pa s tem še povečajo njegovo prodajno težo od 10 do 30 odstotkov. Tako sta zadovoljna oba, kupec in mesar. To je neizpodbiten dokaz uspešnega delovanja svobodnega trga v kmetijstvu. Govedo pogosto kastrirajo brez anestezije, hranijo s suho hrano, ki jim onemogoči delovanje vampa in kravam molznicam preobremenjujejo vimena. Telički so zaradi zakonov trga (beri dobička) prehitro odstavljeni od mater. Tudi ljudje vse bolj na lastni koži občutimo, da pri grabljenju dobička ni časa za čustva. Lahko »izbiramo« med smrtjo od lakote ali zastrupljenost ob polni skledi. Reši nas le lokalna sonaravna pridelava hrane. 
Popis uspehov tržno usmerjene živinoreje seveda daleč presega obseg te kolumne, lahko bi nadaljevali o trpljenju živali med prevozom ali z okoljskimi in zdravstvenimi posledicami. Pravnica Tadeja Pirnat Battelli v diplomski nalogi predlaga veliko sprememb zakonodaje, kar bi izboljšalo razmere živali v množični reji. Upam, da ji bodo odgovorni prisluhnili. Kajti z mesom živali iz množične reje tudi oni in njihovi otroci v telesa vnašajo vse tisto, kar so živali doživele med trpljenjem. Kar se dogaja živalim, se dogaja ljudem. 

Opozarja: ANTON KOMAT    Jana 4/2012