To je usoda slovenskih umetnikov, tudi jaz jo že veliko let okušam, in to z veseljem, z okusom po svobodi. Usodo umetnikov še vedno krojijo sleparji, tako kot za časa Prešerna: »Lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si grajšino.«

Sodobni tajkuni in politiki seveda ne berejo Prešerna, kje pa, lepo vas prosim, oni berejo borzna poročila in se ob pojmu kultura le prešerno nasmehnejo. To je njihova edina povezava s Prešernom. Morda gredo kdaj celo v opero našemljeni v armanije in guccije. Zanesljivo na kakšno bedno VIP-zabavo, kjer prvi požrejo vse, kar je ponujeno za goste. Parveniji so bili vedno prvi v vsem, predvsem v pohlepu in žretju. Domet teh bednih maškar je kvečjemu klobasa, klobasanje in podobne klobasarije. Mimogrede so razbili tudi Ministrstvo za okolje in prostor, v katerem so vsi ministri imeli značaj naravne katastrofe. Sedaj je okolje združeno s kmetijstvom, ki je tako ali tako že gospodarilo s 85 odstotki Slovenije (gozdovi, travniki, pašniki, njive, vinogradi in sadovnjaki), poleg tega še z divjadjo, ribami in domačimi živalmi. Vsi dosedanji kmetijski ministri so bili bolj ministri za pozidave, saj jim je uspelo uničiti kar 100.000 hektarov najboljše plodne zemlje in pripraviti scenarij, po katerem v Sloveniji vsak dan propade ena kmetija, obenem pa dve tretjini hrane uvažamo. Svetla izjema je le zadnji minister Dejan Židan, ki so ga na žalost odplaknile kravje kupčije partitokracij.

Slovenska demokracija skozi čas

Preberite še ...

· Zdravje

Težava, ki se zdi nedolžna, je lahko znak za alarm

Poglejmo si razvoj slovenske demokracije skozi čas. Med najhujšo diktaturo nam je partija na volitvah ponudila enega samega »preverjenega« kandidata. Večina je pohlevno glasovala za. Ko je pozneje prišla odjuga, so nam ponudili dva kandidata. Lahko smo celo izbirali in izvoljeni je zasedel položaj, za katerega je kandidiral. Toda poglejmo sedanjo demokracijo. Ponudijo nam kolekcijo kandidatov, mi svojega najboljšega v najboljši veri obkrožimo, potem pa partijski vrh strank izbere svoje »kadre«, ki zasedejo oblast. Komunistična partija je kadrovala svoje pred volitvami, sedanje partije pa svoje »preverjene« kadre ustoličijo po volitvah. Skrajni čas je, da odpravimo politične stranke in začnemo z neposrednimi volitvami. Slovenijo razdelimo na 88 volilnih okrožij, od katerih vsako izvoli enega poslanca, ki ga poznamo in je po vseh človeških merilih vreden zaupanja. In ga tudi takoj odpokličemo, če ga serje. Preostala dva, do števila 90 v državnem zboru, izvolita obe manjšini. Problem je le, da tega filma ne boste videli, dokler ne bo ljudstvo vzelo stvar v svoje roke, ko bo šlo hudo zares, in to bo najbrž kmalu.

Degradacija prostora

Ofenzive neoliberalizma, ki jo je mimogrede podpirala tudi prejšnja vlada, s tem ni konec. Prostor, ki pač po novem ni okolje (?!), bo padel pod vsesplošno degradacijo, ki jo bo v imenu dobička vodil kapital. Najbrž bo tudi novo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje kmalu moteče, kajti pritisk na pozidavo zemlje bo vse večji. Kaj nam pomaga odškodnina za pozidano njivo, denarja tako ali tako ne moremo jesti in hrane kmalu ne bo mogoče več kupiti, ker je globalni prehranski sistem pred razpadom. Torej lahko v naslednjih »varčevalnih« reformah pričakujemo, da bomo imeli le dve ministrstvi, eno za gospodarstvo (beri kapital) in drugo za finance (beri banke). Vsa druga so le moteča, ker pomenijo ostanke države, ki naj bi bila servis ostankom državljanov. Kaj še preostane politikom? Najbolj pošteno do državljanov bi bilo, da bi pred naslednjimi volitvami ustanovili »Stranko kapitala« oziroma kapitalistično stranko.

Kapitalisti vseh dežel, združite se!

Saj res, kaj če bi bil kapitalizem politična stranka, se v svojem sijajnem eseju »Kapitalisti vseh dežel, združite se!« sprašuje Marcel Štefančič, jr. Kaj, če bi se kapitalizem organiziral v politično stranko? Kako bi bila videti ta stranka? Kakšen program bi imela? In navsezadnje, kdo bi jo volil – kdo bi bil njen predsednik? Če bi se torej kapitalizem organiziral v politično stranko, bi šel na volitve najbrž z Manifestom Kapitalistične stranke. Kar nas pripelje do ultimativnega vprašanja: kdo bi sploh volil to stranko? Bi jo sploh kdo volil? Poznate koga, ki bi volil stranko s takšnim programom? Bi vi volili stranko s takim programom? Rekli boste: ne! Ni šans! In če bi jo kdo volil, potem bi bila to kvečjemu mala opozicijska stranka, verjetno sploh ne bi dosegla parlamentarnega praga. Saj poznate gibanje 99 odstotkov, en odstotek je pač premalo za vstop v parlament. Torej nam vlada manjšina, ki ni bila nikoli izvoljena, nikoli imenovana in nikoli ni dobila niti legitimnega niti legalnega družbenega pooblastila. Kapitalizem in demokracija že po naravi stvari ne gresta skupaj. Ali rabite še bolj nazoren dokaz? Ali potrebujete še dodatne laži o sodobni demokraciji? Pa nisem niti nikakršen komunajzar niti utopični socialist, vem pa, da je celotna civilizacija pred kolapsom, če ne bomo izpeljali nujno potrebnih kulturnih sprememb. Končuje se le eden izmed neuspešnih eksperimentov človeštva, nič novega, nič pretresljivega, le priznati si moramo, da imamo velik problem, grozljiv problem. Reševanje problema se namreč začne v trenutku, ko priznamo, da problem sploh imamo. Potem je vse laže, potem doživimo katarzo. Ko izkusimo katarzo z izpovedjo, se nam zdi, da smo naposled dosegli cilj: vse se je razkrilo, vse je znano, prestali smo vsakršne strahove in pretočili veliko solza, toda zdaj so stvari urejene. Carl G. Jung nas uči: »Naša civilizacija je še vedno mlada, zato smo potrebovali vse pripomočke krotilca živali, da bi upornega barbara in divjaka v sebi naredili vsaj do nekje voljnega. Zdaj se moramo odreči prisili in se obrniti k samorazvoju. Za to potrebujemo pot ali metodo, česar nam je doslej manjkalo. Zdaj mora zavest prevzeti dolžnost, ki jo je za svoje otroke vselej opravljala narava – da jim ponudi zanesljivo odločitev. Tu nastopi strah, da v končni fazi zavest ne bo kos tej nalogi. Smo v osirotelem, izoliranem stanju, ko nas je narava zapustila in se moramo oprijeti zavesti. Nobene druge možnosti nimamo: sami moramo iskati rešitve in sprejemati odločitve.«

Pogum je le še mit
Tako smo po ovinku znova prišli do kulture, našega kulturnega praznika, Prešerna. Odločitev za prihodnost človeštva ni niti znanstveno-tehnično niti političen problem v okvirih sedanje prevladujoče paradigme, pač pa predvsem odločitev za drugačno kulturo bivanja, drugačno kozmologijo, kot je sedanja, drugačen odnos do narave in sočloveka. Gre torej za prvovrstno kulturno vprašanje civilizacije, ki vse bolj tone v novodobno barbarstvo.
Prešeren je gloso končal z besedami: »Koder se nebo razpenja, grad je pevca brez vratarja, v njem zlatnina čista zarja, srebrnina rosa trave, s tem posestvam brez težave on živi, umrje brez dnarja.«
Jaz pa svoje pisanje s Prešernovimi verzi, nagovorom Črtomira, iz Krsta pri Savici: »S seboj povabim druge vas junake, vas, kterih rama se ukloniti noče!«
Zdaj pogum ne obstaja več, je le še mit. Treba ga je obuditi tako kot občutek za skupnost. Kajti tisti, ki se smrti bojijo, nimajo nobene pravice soditi tistih, ki se smrti niso bali. To je kultura in izročilo naših prednikov, in kdor ne spoštuje preteklosti, ni vreden prihodnosti.
Opozarja: ANTON KOMAT   Jana 7/2012