Šalo na stran, poskusili bomo razložiti, kaj pravzaprav to je, kako se jih kupuje, prodaja in uporablja ter zakaj v tehnologijo za njimi vlagajo tudi banke, zakaj jih mediji predstavljajo kot orodje kriminala in zakaj to ne moti vlagateljev, da ne bi cene najbolj znane med kriptovalutami – bitcoina – dvignili že čez vrtoglavih 2500 evrov. 

Denar kot vsak drug

Kriptovalut obstaja že malo morje, med seboj pa se razlikujejo po hitrosti transakcije, po metodi distribucije, po algoritmih in drugih tehničnih lastnostih. Skupno vsem pa je, da so menjalna sredstva tako kot »normalne« valute, le da obstajajo samo v digitalni obliki, se pravi, da jih namesto v klasični denarnici hranite na računalniku, v telefonu ali na spletu. Z njimi lahko kupujete izdelke, storitve, jih dvigujete na bankomatih in menjate v menjalnicah. Mi bomo kot primer vzeli bitcoin, ki je daleč najbolj poznana, sprejeta in trenutno tudi najdražja digitalna valuta. Ponudnikov izdelkov in storitev, ki sprejemajo bitcoine, je po svetu že ogromno, vključno z velikani, kot so Microsoft, Dell in Subway. V Sloveniji smo po hitrem pregledu našli deset ponudnikov.

Kaj jim daje vrednost?

Če hočemo razumeti, zakaj cene različnih kriptovalut letijo v nebo, moramo najprej poznati osnovne pojme tehnologije, po kateri delujejo in ki jim daje osnovno vrednost. Kriptovalute so pravzaprav le stranski produkt sistema in tehnologije, ki temelji na mreži uporabnikov. Ta vodi javne arhive transakcij in bilanc v decentraliziranih podatkovnih bazah, ki so izjemno transparentne, varne in odporne proti vdorom in zlorabam. To pa je nekaj, kar še kako zanima tako državne institucije kot banke. Za lažje razumevanje vzemimo za primerjavo banko in zemljiško knjigo. Banke že stoletja vodijo poslovne knjige, zemljiška knjiga pa svojo dokumentacijo, da lahko v vsakem trenutku vedo, kdo je tisti trenutek lastnik določene količine denarja oziroma kosa zemlje ali nepremičnine. Zato istih pet evrov ne moremo porabiti dvakrat in stanovanja ne more prodati nekdo, ki ni njegov lastnik. Potrošniki lahko na podlagi zaupanja v ti dve ustanovi kupujemo in prodajamo ljudem, ki jih ne poznamo. Tako banka kot upravljavec zemljiške knjige sta osrednji instituciji, ki vodita in hranita dokumentacijo in obenem drugim določata, kdo ima vpogled vanjo in kolikšen del nje je morda javen. Tudi verige blokov, ki so osnova digitalnih valut, ustvarjajo takšen arhiv, a s to razliko, da je vsa dokumentacija javna in da ni osrednje organizacije, ki bi jo upravljala. Namesto nje je vsa informacija shranjena pri vsakem uporabniku in nobena transakcija se ne more zgoditi, če se vsi ne strinjajo (preverjanje seveda poteka samodejno med računalniki), da ta denar res še ni bil porabljen in da res pripada tistemu, ki hoče z njim nakupovati. Prednost tega sistema je, da je izjemno hiter, saj dela 24 ur na dan in sedem dni v tednu, brez uradnih ur, nedelj in praznikov, poleg tega je izjemno odporen proti zlorabam. Če bi hoteli nepridipravi spremeniti dokumentacijo banke in se okoristiti, bi morali vdreti v bančni sistem. Če bi hoteli isto storiti z mrežo, na kateri temeljijo kriptovalute, bi morali vdreti v prav vse računalnike naenkrat, kar pa je nemogoče. Vse opisano je razlog, da se z njimi spogleduje celo birokratski mastodont, kot je Evropska unija, in da v njihov razvoj velike denarje vlagajo tudi banke. Poleg vrednosti informacijske tehnologije pa imajo kriptovalute še eno neustavljivo privlačnost: tisti, ki so bili v pravem trenutku pripravljeni odšteti nekaj drobiža in malo počakati, so danes multimilijonarji. Tudi v prihodnosti bo z njimi še marsikdo obogatel, zato ni čudno, da privlačijo tudi navadnega človeka.

Kako pridobim in uporabljam bitcoine?

Bitcoine lahko kupite od lokalnega lastnika, v menjalnici ali pa si jih prislužite z rudarjenjem. Če ste prodajalec, pa lahko daste kupcem možnost, da izdelke ali storitve plačajo v kriptovaluti. Za začetek je verjetno najlaže poslovati v spletni menjalnici, v kateri odprete račun, nanj pa nakažete denar za nakup bitcoinov. Bitstamp denimo, prvo menjalnico v EU, ki je v celoti licencirana, sta ustanovila Slovenca, registriran pa je v Luksemburgu. V spletni menjalnici lahko bitcoine plačate s kreditno kartico, Paypallom ali z bančnim nakazilom. Najprej se boste morali registrirati, pri čemer bo menjalnica zahtevala kar precej vaših podatkov, vključno s fotografijama osebnega dokumenta in vaše kreditne kartice. Ta ukrep so uvedle vse trgovalne platforme zaradi preprečevanja pranja denarja. Odobritev računa je tako rekoč samodejna, nato še vpišete znesek, za katerega želite kupiti bitcoina, ali pa vnesete, koliko bitcoinov želite kupiti, nakažete denar in postanete ponosni lastnik kriptovalute.

Kupone za bitcoine lahko po novem kupite tudi na Petrolu. Na 320 bencinskih servisih po vsej Sloveniji lahko kupite kupone za bitcoine v vrednosti 20, 50, 100 in 200 evrov, ki jih je na spletni strani Bitins.net z vnosom kode mogoče zamenjati za digitalno valuto bitcoin. Na voljo je tudi osem bankomatov, kjer lahko menjate bitcoine v evre in nasprotno, a so provizije precej različne, zato se splača najprej preveriti, koliko boste za menjavo plačali.

Seveda pa ni treba kupiti celega bitcoina, saj bi bil pri vrednosti več kot 2500 evrov tako popolnoma neuporaben kot plačilno sredstvo. Kupite lahko tudi 0,01 kovanca, če imate ravno nekaj deset evrov odveč in bi radi poskusili, kako vsa stvar deluje. Kar se tiče plačevanja oziroma nakupovanja z bitcoini, je postopek izredno preprost. Plačilo izvedete v aplikaciji/denarnici (o njej malo pozneje) na svojem računalniku ali mobilniku, tako da vnesete prejemnikov naslov in znesek ter pritisnete gumb Pošlji.

Nekoliko bolj zapletena je lahko prodaja, saj pri kriptovalutah ne poteka instantna menjava po tečaju kot v klasični menjalnici, ampak ceno v grobem določa povpraševanje, tako kot pri delnicah. Prodajo lahko izvedete na dva načina. Lahko vnesete ceno in količino, ki jo želite prodati, kar bo zabeleženo v knjigi naročil. Če je cena na primer 2000 EUR, se lahko odločite za prodajo 1 bitcoina po ceni 2100 dolarjev, če menite, da se bo cena dvignila, in se vam s transakcijo ne mudi preveč. Če želite zamenjati takoj, se boste morali prilagoditi povpraševanju in prodati za toliko, kolikor ljudje ponujajo.

Skrbno z denarnico

Za hranjenje in transakcije z bitcoini boste potrebovali tako imenovano denarnico. Ta je zelo podobna vašemu bančnemu računu, saj lahko z njeno pomočjo pošiljate, prejemate in hranite bitcoine oziroma katere koli druge kriptovalute, ki jih denarnica podpira. V praksi je bitcoin digitalni zapis, sestavljen iz javnega in zasebnega dela (ključa). Javnega lahko vidijo vsi in vsebuje podatke o transakciji, zasebni ključ pa je skrivni podatek, ki ga poznate samo vi (podobno kot geslo) in ki skrbi za to, da lahko le vi uporabljate svoje bitcoinovske »kovance«. Ti zasebni ključi so shranjeni v bitcoinovski denarnici, posebni aplikaciji, ki jo lahko naložite na domači računalnik, na mobilnik ali pa jo zaupate ponudniku, ki jo za vas hrani na spletu. Izredno pomembno pa je, da poskrbite za varnost tako gesla kot programske opreme, da vam nepridipravi ne bi vdrli v sistem in pokradli kovancev.

Rudarjenje za bitcoini

Zdaj pa k rudarjenju (mining), torej k nastajanju verig blokov! Rudarjenje je obdelovanje transakcij z digitalno valuto. V praksi to pomeni, da imate noč in dan vključen računalnik, ta pa izvaja računske postopke, s katerimi se obdelujejo nakazila, varuje omrežje in skrbi za soglasje in usklajenost vseh v sistemu. Rudarji so tako temelj, na kateri tovrstne valute temeljijo, in opravljajo delo, ki ga v svetu nacionalnih valut opravljajo banke. Ko rudar obdela določeno količino podatkov, je nagrajen z bitcoinom in s prispevki, ki jih uporabniki plačajo za transkacije, ki jih je obdelal (v povprečju okoli 0,10 eur na nakazilo). Žal so časi, ko je za rudarjenje bitcoinov zadostoval močan domači računalnik ali nekaj njih, nepreklicno minili. Računske operacije, ki jih rudarji izvajajo, zahtevajo ogromno procesno moč, torej precejšnjo naložbo v tehnologijo. Poleg nekaj velikih podjetij, ki se ukvarjajo izključno s tem, se tako posamezni rudarji združujejo v skupine, da s pomočjo povezanih naprav lažje opravijo zahtevne računske naloge.

Coini (kovanci) kot naložba

Ker so bitcoin in druge kriptovalute izjemno nestabilne in doživljajo ekstremne vzpone in padce, so trenutno najbolj priljubljene (in za zdaj tudi najbolj smiselne) kot špekulativna naložba. Vanje vlaga pisana druščina investitorjev, od milijonarja do navadne gospodinje, vsi z upanjem na hiter in lahek zaslužek. Treba pa je biti previden. Čeprav je s kriptovalutami marsikdo obogatel, jih je še več izgubilo svoj denar. Kriptovalute niso nekaj, na kar bi stavili družinske prihranke. Če bi vas izguba tisoč evrov bolela, potem je že to preveč. Idealna naložba v kriptovalute je bila na začetku, ko so šele ugledale luč sveta in so bile poceni. Kavelj pa je v tem, da pravilno ocenite, katera se bo v čedalje večji konkurenci izkazala kot prava izbira, za kar je treba dobro razumeti tehnologijo, ki stoji za njimi, ter izboljšanja oziroma specializacije, ki jih ponujajo novi digitalni kovanci. Čeprav nihanja vrednosti niso več tako brutalna, naj kot ilustracija služita dva ekstrema iz za bitcoin davne zgodovine. Prvi človek, ki je opravil nakup z bitcoini, je bil Laszlo Hanyecz. Leta 2010, ko je bil bitcoin še v plenicah, si je naročil pico na dom in zanjo plačal 10.000 bitcoinov. Takrat jih je dobil za drobiž – danes bi bili vredni več kot 21,5 milijona evrov. Drugačna je zgodba Norvežana Kristofferja Kocha, ki je pred leti zamenjal 20 evrov v bitcoine in nanje pozabil. Ko se je čez nekaj let spomnil, da se mu nekje valja še nekaj digitalnih kovancev, so bili vredni 670.000 evrov.

Ali so res orodje kriminala?

Evropska unija se zaveda uporabnosti tehnologije, ki jo uporabljajo kriptovalute, in v svojih poročilih priznava, da je v njej prihodnost. Obenem pa si že beli glavo, kako bi jo omejila, nadzorovala in najverjetneje tudi dražje računala. Treba je namreč vedeti, da bi z množičnejšo uporabo veliko izgubili prav največji: banke, ki nam zdaj računajo tudi po 40 evrov za prenos sredstev iz tujine, ponudniki kreditnih kartic, ki sicer transakcije zaračunavajo trgovcem, javne institucije, ki izvajajo npr. volitve ali prerazporejajo socialne transferje itn.

Poleg tega oblastem nikoli ni pri srcu, če ne morejo nadzorovati lastništva denarja, kar je za zdaj pri bitcoinu lahko še skriven podatek. To ne pomeni nujno, da bo tako tudi ostalo, za zdaj pa je dober izgovor za strašenje ljudi pred zloveščim in nepoznanim sistemom, ki omogoča kriminalcem, da skrivoma prelivajo svoj denar, vam pa ga bodo tam skoraj zagotovo ukradli. Kako je z varnostjo kriptovalut in ali so res tako primerne za nečedne posle, smo vprašali Jureta Pirca, ustanovitelja prvega bitcoinovskega bankomata v Sloveniji in urednika spletne publikacije cointelegraph.si. »Bitcoin je najmanj primerna valuta za nečedne posle na svetu, ker so vse transakcije na bitcoinovskem omrežju za vse večne čase zabeležene in shranjene na več kot 6000 računalnikih,« pravi. »Samo bitcoinovsko omrežje in protokol nikoli nista bila napadena od prvega dne obstoja. So se pa dogajali in tudi v prihodnje se bodo dogajali vdori v centralizirane sisteme, kot so spletne menjalnice. A pri papirnatem denarju nikoli ne razmišljamo, da je z njim kaj narobe, ker so oropali banko.«

Zakaj so torej kriptovalute trn v peti uradnim institucijam? »Trn v peti niti ni pravi izraz, bolj bi rekel, da je to strah pred neznanim. EU je dejansko trenutno med najprijaznejšimi okolji na svetu, kar se tiče regulacije kriptografskih valut in zagonskih podjetij, ki svoje rešitve razvijajo na hrbtu tehnologij verižnih blokov. EU bi predvsem rada kriptodenarne tokove nadzirala in ukrepala v primeru zaznanih nepravilnosti oziroma sumov nečednih poslov, kar pravzaprav ni nič slabega. Sami naslovi za prejemanje in pošiljanje so zgolj psevdoanonimni, saj jih je dokaj preprosto povezati s fizično osebo, ki jih uporablja. Tudi če danes neki naslov, na katerem je specifična količina bitcoinov, velja za anonimnega, bo v prihodnosti zelo drugače. Ko pa te kovance želimo uporabiti v resničnem fizičnem svetu, pa naj gre za menjavo v evro v spletni menjalnici ali za plačilo trgovcu za storitev, se ta anonimnost izgubi, saj smo v večini primerov primorani ob registracijah navesti svoje osebne podatke ali pa vsaj e-naslov, ki pa že zadošča za preverjanje osnovne identitete uporabnika. Regulirane in registrirane menjalnice pa že zdaj zahtevajo preverjanje uporabnika, razloži Pirc in se za konec še pošali: »Včasih rečem: danes anonimen kriminalec, jutri pa lepe nove zapestnice in novo stalno prebivališče.«

Idejni oče bitcoina je Satoši Nakamoto, psevdonim za avtorja (ali več njih), ki je objavil članek z natančnim opisom, kako bi lahko s kombinacijo kriptografije in javne dokumentacije delovala digitalna valute brez centralne institucije, ki bi nadzorovala transakcije. Kdo je v resnici skrivnostni Nakamoto, do danes ni uspelo nikomur odkriti.