Velikokrat smo že lahko kukali v življenje Marka Vozlja. Stopali po dvorišču njegovega doma, se družili z njegovo ljubko družino, prižigali ogenj v njegovi krušni peči, v kateri zadnje čase rad peče kruh, barvali pirhe in vse drugo, kar nas zanima iz življenja zvezdnikov. Marko Vozelj je to kot član Čukov vsekakor bil. Bilo je lepo in varno. Dokler je trajalo. Toda Marko je pred dvema letoma naredil korak v drugo smer. Zaigral je na drugo noto, sam ji pravi srčna. Pot je vznemirljiva, tudi naporna, saj nikoli prej ni toliko raziskoval svojega vokala, na primer. Pa tudi svoje notranjosti ne. In prav tja, v intimnejši svet Marka Vozlja, smo se z njegovim dovoljenjem zapodili tokrat.

Odločitev za samostojno kariero najbrž ni bila niti lahek korak niti vnaprej obsojena na uspeh?
Zdi se mi, da pravzaprav nobena stvar ni vnaprej obsojena na uspeh ali neuspeh, je pa po bitki lahko biti general. Če na začetku veliko kazalnikov kaže na neuspeh in se ta zares zgodi, veliko pametnih pravi, da je bilo to tako ali tako mogoče pričakovati. Če se zgodi nasprotno, so ti seveda tiho, glasni pa postanejo tisti, ki so, vendar tiho, verjeli v uspeh. Mislim pa, da je vse le tvoja zgodba. Drugi so zgolj opazovalci in preslikovalci te zgodbe na svoja življenja. Gonilo napredka človeštva je, kadar se odločiš za nekaj drznejšega in kadar ti uspe. Če bi vsi ostali zgolj pri stvareh, kakršne so, potem napredka ne bi bilo. Je pa človek seveda narejen tako, da noče spreminjati stvari, kar se kaže predvsem z leti. Sicer je smisel življenja tudi v tem, da dosežeš nekaj utečenega, stabilnega, ampak pri 40 se mi še vedno zdi lepo, da začneš novo zgodbo, ki te pokliče, in ji ne rečeš ne.
Koliko časa vas je klicala ta zgodba? Ste imeli hude boje s samim seboj?
Kakšnih bojev s samim seboj niti nisem imel, bolj se mi je ta zgodba kazala v nekaterih dogodkih, ki se me sicer niso neposredno dotikali, v nekem minevanju, spremembah pri drugih ljudeh, pa tudi smrtih, ki so se zgodile. Trajalo je nekaj časa, kakšno leto gotovo, ko sem imel občutek, da več dobim, kakor dam, in hkrati občutek, da to ni prav. Začel sem razmišljati tudi o tem, da noben človek ni nikamor privezan, rodi se gol in odide gol, vmes pa je vse stvar tvojih odločitev. Če jih ne boš sprejel in stal za njimi, se ti lahko zgodi, da boš čez trideset let zatežen starec, jezen na ves svet. Takih je v razvitem svetu čedalje več, ker je tudi čedalje manj možnosti za to, da narediš takšno spremembo. Zato tega, kar sem naredil, nikakor ne obžalujem. Prej sem moral zelo paziti na to, kakšno je ciljno občinstvo, kakšno glasbo bom naredil, zdaj pa lahko delam bolj z noto notranjega klica, s srčno noto, in dobivam kar precej odzivov ljudi, ki jim zdaj počasi postaja jasno, zakaj sem to naredil. Na začetku mnogim res ni bilo.
Je prtljaga, ki vam jo je naprtilo sodelovanje s Čuki, veliko breme pri vašem zdajšnjem ustvarjanju?
Na to ne gledam kot na breme, ampak na nekaj, kar je na prvi pogled prednost, ampak če bi hotel vzeti to prednost, bi moral delati, kar smo delali pri Čukih. To pa se ne da, saj Čuki navsezadnje niso le glasbena skupina, ampak način življenja, razmišljanja v zadnjih dvajsetih letih, ko smo res zlezli v vse pore širše slovenske kulture, življenja. Tega ne skušam zanikati, ampak kot rečeno, zdaj delam svojo zgodbo, s katero pa se ne trudim, da ne bom podoben njim, ampak skušam predvsem biti jaz. Je pa po mojem odhodu tudi pri Čukih prišlo do nekega zasuka, in zdi se mi, da ima njihova zadnja plošča spet bolj svež pridih.
Ste imeli tremo, ko ste šli prvič na oder brez Čukov?
Odločil sem se za koncertno izvajanje, ko ljudje pridejo poslušat tebe, sprejemat tisto, kar jim imaš povedati, in ne pridejo le po dobro razpoloženje, zaplesat, se veselit. Ja, vsekakor sem zato imel neko spoštovanje do ljudi, in tega se tudi še učim, saj prej skoraj dvajset let na odru nisem bil v ospredju. Sem pa prepričan, da lahko, če dovolj čutiš svojo glasbo, s pravimi besedami pripelješ ljudi do tega, da jo začutijo tudi oni.

Veliko nastopate?
Zdaj sem že drugi mesec predvsem v studiu. Narejene imam že več kot pol nove plošče, ki jo delava z Martinom Štibernikom. Nastopov pa nimam veliko, saj je treba imeti neki opus, sicer prepevaš dve svoji pesmi in štirideset komadov drugih avtorjev. Sicer pa pri nas koncertna kultura ni posebno razvita, sploh ne v popu. Jan Plestenjak je pravzaprav edini tak izvajalec. Drugih ta trenutek ni. Treba pa je vztrajati.
Vi ste vztrajni in potrpežljivi?
Zdi se mi, da sem, da znam čakati na pravi trenutek in vmes početi tudi še kaj drugega, ker vem, da ne bo nič kar padlo z neba. O pravem trenutku pa seveda odloči občinstvo. V Sloveniji tisto občinstvo, ki hodi na koncerte, hodi tudi na zabave oziroma veselice, zato je težko pričakovati, da boš v Sloveniji nastopal na sto veselicah, pa šel potem še na koncert, saj te je to občinstvo že stokrat videlo. Če torej hočeš biti koncertni izvajalec, moraš biti res potrpežljiv, počakati, da postaneš zanimiv, delati nekaj let, da lahko potem narediš velik koncert.
Kljub skoraj dvema desetletjema nastopanja ste zdaj torej začetnik?
Absolutno, in tega se tudi zavedam, tako kot sem se zavedal, v kaj grem. Kot rečeno, če ne bi bil za to poklican, tega ne bi mogel narediti oziroma me sploh ne bi zanimalo.
Vas ta, reciva ji negotovost, privlači, vznemirja?
Ja, gre za odkrivanje samega sebe. Ljudje, ki opazijo, da je nekdo odkril samega sebe, ga imajo zelo radi. Tisti, ki odkrije, kje je njegov prostor na planetu, se tja postavi in je blazno privlačen za okolico, saj nikomur ne krade niti centimetra prostora, nikomur ne soli pameti. Tam je, iz njega veje njegov žar, in ljudem je to nepopisno všeč. Prek njih, z njihovo energijo, skuša izpolniti samega sebe. In to je pravzaprav poanta življenja. Zato je to zame pravi izziv in zato to vidim kot velik dar, kot zelo velik blagoslov.

Pravijo, da ste zdaj tudi navzven videti bolje kot prej …
Res je, verjetno zato, ker mi je bolje. Človek pač kaže navzven, kar se mu dogaja navznoter. Na stvari se v življenju ne da gledati le z materialnega vidika, čeprav je materialna plat seveda osnova. Zato pravim vsakomur, ki ima možnost, ki je poklican, naj se ne boji, naj ne da repa med noge, naj se odzove, ker veliko ljudi nima te možnosti. Številni ljudje jo dobijo po tem, ko so že sestavili neko svojo zgodbo, in lahko novo začnejo na manj materialnih temeljih, da ne bom rekel na duhovnih.
Lahko preživite z denarjem od avtorskih pravic skladb Čukov?
Ne, od njih lahko živi samo en Čuk, in to nisem jaz. (smeh)
Precej nenavadno, saj je bil vaš avtorski prispevek pri Čukih velik. Od kod torej kapital za samostojno kariero?
Ne, zakaj? Zadnjič sem bral intervju z Gibonnijem o tem, da se mediji na Hrvaškem niso razpisali o njegovi novi plošči, ampak o tem, da je prodal barko, kupil starejšo in razliko vložil v snemanje plošče. Rekel je, da zapravlja svoj denar, pa se vsi čudijo. Ko nekateri zapravljajo denar vseh, in to stokrat več denarja, pa ni nobenega krivca. Mislim, da bi mediji velikokrat radi videli konec neke zgodbe prej, kot se zgodi, včasih pa bi jo radi zasukali tako, kot je to všeč njim. Ne vem torej, kako se bo zgodba iztekla, vem pa, da če ne bi verjel v to, kar počnem, tudi ne bi vlagal v to. Gre seveda za velik vložek, ampak stvari se že tako prekrivajo, da gre.
Vaše spreminjanje je gotovo spremenilo tudi okolico. So nekateri prijatelji odšli?
Odšli so, seveda, pa ne zaradi mene, ampak zato, ker nisem bil več del zgodbe Čukov, oni pa so bili zraven zgolj zaradi te zgodbe. To mi je bilo jasno. Logično je. Kakšne stvari vlečeš s seboj zato, ker si v velikem aparatu, pa pravzaprav od tega nimaš ničesar, niti koristi. Zdaj je tako, kot sem vedno govoril: človek ne more imeti tristo prijateljev – s takim človekom, z njegovim mišljenjem je nekaj hudo narobe. Imaš lahko le nekaj prijateljev, in ti so ostali. Tega sem se zavedal že prej, ampak bilo jih je veliko, ki so hoteli dokazati drugače. Pa ni, in tega sem se ves čas zavedal.

Čuki so zapolnili skoraj dvajset let vašega življenja. Na samostojno pot ste šli zato ne več rosno mladi …
Blazno se otepam ujetosti v čas. To je največja omejitev v človekovi glavi in že Einstein je s svojo teorijo pri tem naredil največjo revolucijo. Ko smo čas začeli meriti, ko je postalo pomembno, koliko si star in podobne stvari, smo se v resnici omejili. Nekoč sem pretekel maraton in seveda me je vsak vprašal, v kakšnem času. Zame najboljšem, boljšem od tistega, ki je zmagal. Zanj je bil pomemben čas, zame to, da sem ga odtekel, se pravi, da sva oba zmagala. Morda je bil on celo nesrečen, ker ni dosegel tistega časa, ki si ga je zadal.
Predmeti v sobi, v kateri sediva, od starinskih stolov do angelskih kart in detajlov iz različnih obdobij kot celota res učinkujejo nekako brezčasno. Pripovedujejo torej predvsem zgodbo o vas?
Pravzaprav je ta hiška zgodba o meni, o mojem razmišljanju. Za to hišo bi res lahko rekel, da je nova, da živimo v njej deset let, kar je res, ali pa, da je to hiša moje babice. Prav to – ne se ujeti v čas – mi je uspelo pri hiši in natančno to hočem narediti tudi v glasbi. Ne, v čas se nočem ujeti, se je pa lepo zavedati, da je pred nami že nekaj bilo. Fino se mi zdi, da imamo to v sebi, da imam ta stari stol, v katerem sedim udobno, čeprav ni dobro za hrbtenico. In zakaj bi moral imeti zato neki sodoben stol, v katerem se sedi pravilno? Za hrbtenico bom že naredil kaj dobrega kje drugje, zdaj je pomemben užitek, s katerim sedim. Gurman sem tudi, ko sva že pri užitkih, ampak to ne pomeni, da hočem velik krožnik s koščkom hrane, za katero sploh ne vem, kaj pravzaprav je, in ki ne diši po zdravi kuhinji, ki jo nosim s seboj še od stare mame. Se mi zdi, da smo tako narejeni. Kakor koli hitro gre zdaj vse skupaj, zadnjih petnajst let recimo z res noro hitrostjo, je osnova, ki je v človeku in brez katere ni življenja, ostala enaka – srčni utrip. Zakaj se pa ta ne pospeši? Če pa se, smo bolni in lahko umremo. Svojega organizma ne bomo pretentali.
Kako opravite s težkimi obdobji v svojem življenju?
Ljudje pogosto ne znajo ravnati z lepimi obdobji, ker se takrat zdi vse samoumevno. Ne zavedajo se, da življenje sestavljajo ciklusi vzponov in padcev, in kadar so na vrhuncu, kakšne trenutke iz tega obdobja pozabijo vzeti s seboj. Poroka, na primer, to je zelo duhoven dogodek, ki ga narediš zase, zato ker ga boš vzel s seboj za takrat, ko ne bo tako lepo, in boš lahko rekel, daj, spomniva se, kako je bilo. Tudi tako se da prebroditi krizo in največji dar je, da lahko te trenutke upravljaš sam. Živeti je treba ves čas, ne se ozirati, ne iskati zadovoljstva zunaj, ampak znotraj sebe. Če daš veliko sebi, lahko daš tudi drugim. Pohvala ali kritika od zunaj je vedno vredna toliko, kolikor se ti sam čutiš v njej. Jaz sam odločam o sebi, nihče drug.
Pravijo, da duhovni učitelj pride, ko ste pripravljeni nanj. Ste ga že srečali?
Sem kristjan in Kristus je zame še vedno faca, če se izrazim v slengu. Priznavam ga, vem, da je živel in da je tako močno stal na zemlji, da se tja, kjer je stal on, resnično nihče ne upa postaviti, ker ve, da to ni njegov prostor. Vse pada, vse bomo razbili, tega pač ne. Sicer pa … Zanimajo me odgovori na moja preprosta vprašanja, ker vem, če bom jaz našel svoje odgovore, bom s tem pomagal tudi drugim in nikomur ne bom kradel njegovega prostora. To je danes najteže in hkrati tudi največ vredno.