Pa ga imamo! Župnika, ki spretno vrti kuhalnico, pred kratkim pa je izdal še kulinarično knjigo. Vse doslej so na zvezdnem nebu cerkvene kulinarike vladale nune, zdaj pa je napočil čas za mladega in postavnega župnika! A šalo na stran, štiriinštiridesetletni župnik Marko Čižman – že sedem let deluje v župniji Ljubljana Podutik, pred tem je bil kaplan, nekaj časa pa tudi tajnik nadškofa Alojza Urana – je eden tistih duhovnikov, ki dajejo Cerkvi na Slovenskem prijazen pečat in vnašajo vanjo svež veter. Razgledan, izobražen, vsestranski in prijazen sogovornik nam je dopustil načeti različne teme, tako da smo se brez težav sprehodili od problemov evtanazije, prek dilem o celibatu, pa vse do kulinaričnih strasti.

Ko se župnik Marko Čižman po dobrih štirinajstih letih duhovniškega poklica ozre nazaj, težko v enem samem stavku pojasni, zakaj je postal duhovnik. Sicer prihaja iz klasično verne družine, kar bi bila, kot pravi, za današnje razmere skorajda zelo verna družina – vsako nedeljo so šli k maši, pred kosilom pa so vedno molili za blagoslov jedi. V začetku srednje šole so ga povabili na duhovne vaje. Najprej ni bil preveč navdušen nad to idejo, vendar je nato tam, kot slikovito pove, spoznal ne le zanimive, nič posladkane, ampak »prave frajerske ljudi« – bilo je veliko veselja, petja in tudi poglobljenih pogovorov. Zato je ostal v tem okolju, v katerem je dobil celo vrsto odličnih popotnic za življenje. Spominja se, kako zelo se ga je dotaknilo to, da so jih takrat tako mlade, težko ukrotljive in polne življenja med drugim naučili, da si je treba vzeti čas tudi za tišino.

Preberite še ...

· Kmetijstvo

Strošek elektrike družine Kovač je nižji za kar 962 evrov

Bog je vztrajal. Minevala so leta, v katerih se Marko ni dosti spraševal, ali bo nekega dne postal duhovnik. Izrecne želje pravzaprav ni imel. Takrat je spontano sledil svojim drugačnim načrtom – želel je postati kuhar. Končal je gostinsko šolo, nato pa se je odločil za študij na biotehniški fakulteti. »Bom poskusil,« si je dejal in šlo mu je odlično. Diplomiral je iz vsebnosti mikroelementov v škropljeni zelenjavi. Zanimivo, mar ne?

Nato pa mu je »zmešalo štrene« dejstvo, da je začutil, kako ga Bog kliče, naj gre za duhovnika. »Pošteno povedano, sem se tega klica najprej kar malo prestrašil. Nisem ga hotel slišati. A Bog ni samo dobrohoten, je tudi vztrajen. Nekaj časa me je pustil pri miru, nato pa me je znova poklical … Minevala so leta in počasi je dozorela odločitev.« Končal je še teološko fakulteto in diplomiral iz problema evtanazije.

Evtanazijo razumemo narobe. Seveda sem se tega podatka takoj oklenila, glede na to, da tema evtanazije prav zdaj razburja slovensko javnost, tako da sva se malce pogovorila tudi o tem. Župnik Čižman je zanimiv sogovornik, inteligenten, a sproščen človek. Je prijazen duhovnik, ki bi si ga upala vprašati vse mogoče. Ker pripada mlajši generaciji duhovnikov, me je zanimalo, ali razume, da se v javnosti spreminja pogled na problem hudega trpljenja med umiranjem in morebitne želje posameznika, da bi mu nekdo pomagal umreti?

Več preberite v tiskani Jani (št. 3, izid: 20.1.2015).

---