Puf, nezaželeni reklamni letaki bodo izginili. Menda. Če pa ne, lahko kršitev – za katero je zagrožena kazen od 2000 do 8000 evrov za pravno osebo – prijavite tržnemu inšpektoratu. Seveda pa ne veste, kaj se zgodi, če kršitelja zares prijavite. Vam bom jaz povedala.

Ne maram reklam. Še posebej strastno pa jih sovražim v svojem nabiralniku. In sem zato premišljeno investirala 42 centov v rumeno nalepko s prečrtanim kosom papirja, ki vsem raznašalcem nenaslovljenih reklam pravi: stran od tu, tukaj niste zaželeni! Nekateri ubogajo. Drugi ne. Vsake toliko se v nabiralniku še vedno znajde kakšen vsiljiv letak, ob katerem me začne spreletavati misel na prijavo. Ki je nisem še nikoli uresničila – do takrat, ko sem neko nedeljo proti koncu oktobra iz poštnega predalčka potegnila nenaslovljeno reklamno pošiljko ponudnika kabelske televizije, ki zganja agresivno reklamo na vseh televizijskih kanalih. No, mene pa s tem ne boste posiljevali! In sem jih prijavila. Naj plačajo.

Skoraj natanko mesec dni pozneje sem dobila Obvestilo o izvedbi inšpekcijskega postopka, začetega na podlagi vaše prijave. Tržni inšpektor mi je sporočal, da si je šel ogledat našo vežo in na mojem nabiralniku zares zalotil rumeno nalepko (saj sem vam rekla!), preveril je tudi evidence dostave na moji pošti in ugotovil, da tisti konec tedna niso raznašali reklam kabelskega operaterja (sem vam povedala!), so jih pa teden dni prej. Odlično, na dobri poti smo, zdaj prihaja veliki finale, ko mi bo povedal, kako bodo kršitelje kaznovali.

Ne, očitno ne: »Dejstvo, da je bilo neko reklamno sporočilo kljub nameščeni nalepki AKOS neupravičeno vstavljeno v hišni predalčnik, še ne nakazuje ali dokazuje, da ga je vanj vstavila določena fizična oseba ali pa da je za njegovo vstavitev odgovorna določena pravna oseba — izdajatelj letaka po svoji odgovorni osebi. Vaša prijava vstavljanja reklamnih sporočil v vaš hišni predalčnik, opremljen z nalepko AKOS, zato velja kot prijava zoper neznanega storilca prekrška po 12. točki 78. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2, Uradni list RS, št. 51/2009, 77/2010, 81/2015). Če Tržna inšpekcija RS prejme podatke o morebitnem očividcu, ki je pripravljen pričati, katero njemu znano osebo je videl vstavljati določene reklamne tiskovine določenega dne na določenem kraju, pa tržni inšpektor lahko to osebo in očividca zasliši v zvezi s tem nedovoljenim vstavljanjem. Na podlagi zgolj prijaviteljeve trditve, da je bil določen reklamni letak najden v določenem hišnem predalčniku, namreč še ne moremo utemeljeno obtožiti storitve tega prekrška ne izdajatelja tega reklamnega sporočila in ne raznašalca teh reklamnih sporočil, saj so hišni predalčniki še posebej v vhodnih vežah večstanovanjskih stavb, kakršna je stavba, v kateri imate stanovanje, pogosto dostopni drugim lastnikom in uporabnikom hišnih predalčnikov oziroma kateri koli mimoidoči osebi, ki lahko neopazno vstavi kar koli v kateri koli hišni predalčnik.

Priča storitve tega prekrška mora storilca videti in spoznati in biti pripravljena o tem pričati oziroma razkriti storilčevo identiteto ter kje in kdaj je bil prekršek storjen.«

Resno?

Svojih sosedov ne poznam dobro, sem pa dokaj prepričana, da se praviloma ne zabavajo s tem, da bi reklame, prejete pred tednom dni, metali v moj nabiralnik. In ne verjamem, da naključni mimoidoči nič hudega sluteče imetnike nabiralnikov iz lastnega veselja bombardirajo z reklamami. Edini, ki ima interes, da se stvar znajde v mojem nabiralniku, je tisti, ki se v pošiljki reklamira. Takole razmišljam: nalepka AKOS (ki jo izdaja državna agencija, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve), ni bila zastonj – pri tem ni pomembno, ali je stala 42 evrov ali 42 centov, morala sem jo plačati in to razumem kot implicitno obljubo, da me bodo v zameno zaščitili pred vsiljivimi reklamami ali pa proti kršiteljem ukrepali. Nikjer v drobnem tisku ni pisalo, da jim moram ob prijavi dostaviti tudi ime, opis in po možnosti identifikacijsko številko dokumenta storilca. Ni, prisežem. Naj zdaj stojim ob nabiralniku in prežim na to, kdo kaj vtika vanj? Naj jih legitimiram? Če jih zalotim pri dejanju, jih lahko aretiram? Ali pa naj nakup te, kot se je izkazalo, popolnoma nekoristne, nalepke odpišem kot še en nateg?

Imam znanko, ki ima rada reklame. Da jih rada lista in pogleda, pravi. Ko se je pred kratkim preselila, v njenem novem nabiralniku nikoli ni bilo reklam, pa je nekoč v zasedi pričakala poštarja in ga povprašala, kako je s tem. Ne smem vam jih dajati, je rekel poštar. Za to potrebujete nalepko.